Florjančič, Peter (1919–2020)

FLORJANČIČ, Peter, izumitelj, smučarski skakalec, podjetnik (r. 5. 3. 1919, Bled; u. 13. 11. 2020, Radovljica). Oče Janez Florjančič, poštar in gostilničar, mati Frančiška Florjančič, r. Peternel. Ded Jakob Peternelj, hotelir, turistični delavec, tetin mož Ivan Kenda, veleposestnik, turistični delavec.

Rodil se je v hotelirski družini na Bledu. Njegov ded Jakob Peternelj je bil lastnik hotelov Union in Triglav ter blejski župan. Več blejskih hotelov je imela v lasti njegova teta, Marija Kenda. Na Bledu je spoznal jugoslovansko kraljevo družino Karađorđević, družil se je predvsem s princem Aleksandrom. V osemrazredno osnovno šolo na Bledu je vstopil s šolskim letom 1925/26. Odlikoval se je z izrednim glasbenim posluhom, odlično je igral harmoniko. 1933 je končal nižjo Drugo državno realno gimnazijo v Ljubljani. V šoli ni blestel, zato je šolanje nadaljeval na tekstilni šoli v Kranju, ki jo je zaključil 1935. 1939 je opravil mojstrski izpit za tkalca in se zaposlil v tovarni Jugočeška v Kranju. Že kmalu je odprl lastno tkalnico; v njej je tkal na statvah, ki jih je sam izumil.

Aktivno se je ukvarjal s športom. S šestnajstimi leti je postal najmlajši član jugoslovanske olimpijske reprezentance. Na zimski olimpijadi v Nemčiji 1936 je tekmoval v smučarskih skokih.

Med okupacijo so bili on in njegova družina že določeni za odhod v Dachau, vendar so Nemci tik pred napotitvijo v taborišče prepoznali njegov inovatorski potencial. Iz koruznih vlaken je namreč znal stkati izolacijske plošče, kar je koristilo nemški vojski, na njegovem domu pa so našli tudi inovativno tkalnico. Kljub vsemu so ga 1943 vpoklicali v nemško vojsko. Še pred odhodom na fronto sta s prijateljem – po lažni uprizoritvi smrti pod plazom v gorah Hahnenkamma (Kitzbühel) v Avstriji – pobegnila v nevtralno Švico, kjer je Florjančič ostal do 1946. Da je živ, ni sporočil niti družini, ki ga je medtem pokopala na Bledu.

V Švici je spoznal jugoslovanskega Juda Emila Borala. Zanj je izdelal izpopolnjeno različico ročnih statev, primernih tudi za invalide. S prodajo tega izuma se je uradno začelo Florjančičevo izumiteljsko delovanje. Živel in izumljal je v Zürichu, Davosu in Montreuxu. 1946 je v Davosu odprl lastno tkalnico Glaristweed, tam je izumil stroj za brizganje plastike in sodeloval s proizvajalcem smučarske opreme. Dopust v Monte Carlu (kneževina Monako) 1946 mu je spremenil življenje, spoznal je pašo Ilhama Husseina, člana družine egiptovskega kralja Faruka. Skupaj sta ustanovila podjetje Florilham. Sodelovanje je privedlo do izuma razpršilca za parfum. Z njim je postal svetovno priznan izumitelj. 1961 se je preselil v Beljak, kjer je izumil plastične drsalke in plastični okvir za diapozitive. Do 1998, ko se je vrnil v Slovenijo, je živel tudi v Garmisch-Partenkirchnu in Wallgauu v Nemčiji ter v Firencah v Italiji. Dlje časa je preživel v nekaterih svetovnih metropolah (New York, Pariz, München), kjer je delal predvsem za kozmetično industrijo.

Florjančič je podpisan pod približno 400 patentov, od tega jih je kar 41 uveljavljenih v svetu. Med njegove najvidnejše izume sodijo: ročne statve, okvirčki za diapozitive, plastična zadrga, pršilec na steklenički za parfum, vžigalnik s prižiganjem ob strani, zapiralni sistem pri stroju za brizganje plastike, umetna smučarska steza, zavite palice za smuk, plastične drsalke, postelja Sleepfit za aktivno vadbo, zložljiva ptičja krmilnica in valilnica. 1957 je izumil avtomobilsko zračno blazino (airbag), ni pa je tudi izpopolnil, saj takrat še ni bilo ustreznih materialov in tehnologije zanjo. 2011 je izumil posebno papirno servieto PALBIB. Sodeloval je s številnimi podjetji, kot so: Elizabeth Arden, Guerlain, Coco Chanel, Kodak, Fuji, AGFA, Babcock, Battenfeld, Bussman, Melitta, Lek, Paloma.

Poleg inovatorstva se je Florjančič posvečal tudi glasbi. Napisal je skladbe: Mama, Monte Carlo adieu, Firence, Vento di Garda idr. Znanje, ideje in bogate izkušnje je rad delil z drugimi, pogosto je predaval in širil znanje o inovatorstvu.

Dokumentarni film o njem sta posnela Karpo Godina, Zgodba gospoda P. F. (2002), in Ven Jemeršić, Stoletje sanj (2017). Občina Bled mu je podelila zlato plaketo (2013), Evropska pravna fakulteta Nove univerze naziv častni doktor (2019), predsednik RS pa mu je posthumno podelil medaljo za zasluge (2021).