Flis, Drago (1921–2019)

FLIS, Drago (partizansko ime Strela, prej tudi Pangolos), narodni heroj, diplomat, gospodarstvenik, politik (r. 14. 8. 1921, Blanca; 23. 2. 2019, Ljubljana). Oče Anton Flis, železničar, postajenačelnik, mati Štefanija Flis ali Marija Petrovčič (nezanesljivo). Žena Irma Flis, igralka, pisateljica, prevajalka, novinarka, publicistka, filmska kritičarka, tast Dominik Kacin, zadružni in narodni delavec, svakinji Milica Kacin Wohinz, zgodovinarka, in Nedeljka Kacin Pirjevec, gledališka igralka, prevajalka, svaka Štefan Kacin, arhitekt, in Dušan Pirjevec - Ahac, literarni zgodovinar, filozof, urednik, prevajalec, politični delavec.

Iz Blance pri Krškem, kjer se je rodil, se je njegova družina kmalu preselila v Hoče pri Mariboru, kjer je bil njegov oče železniški postajenačelnik. Po končani gimnaziji v Mariboru 1939 je v Ljubljani študiral medicino. V četrtem semestru se je ob začetku vojne 1941 vrnil domov v Maribor in se že sredi julija 1941 odpravil v partizane na Pohorje s partizanskim imenom Strela. S Pohorsko četo je sodeloval v njeni prvi večji akciji, ko so avgusta napadli žandarmerijsko postajo v Ribnici na Pohorju. Istega meseca je odšel s patruljo, ki je imela nalogo izvesti sabotažo na železniški progi, a je bila ta razbita in dva člana ujeta, za Flisom, ki se mu je uspelo izvleči, pa so Nemci izdali tiralico. Ni se več vrnil na Pohorje, ampak je zaradi bolezni (zlatenice) preko zveze odšel v Ljubljano, kjer se je skril v bolnišnici. Sredi septembra 1941 je odšel v šolski tabor partizanov v Zali, od koder se je s skupino partizanov vrnil v Ljubljano. V začetku 1943, ko je že bil sprejet v KP, je skupaj z Mirkom Bračičem odšel v 3. partizanski bataljon (kasneje Šercerjev bataljon), kjer je bil sanitetni referent bolničar. Sodeloval je v vseh takratnih bojih te enote, tudi v napadu na Verd februarja 1943, šel je na Travno goro in v Iško vas oz. Iški vintgar, kjer je ustanovil partizansko bolnišnico pod Krvavo pečjo, nato pa še eno na Robu. Julija 1943, ko se je začela italijanska ofenziva na osvobojeno ozemlje, se je Flis skupaj z bolni(šni)cami najprej umaknil na Travno goro in nato v Jelenov žleb. Tam se je zbrala skupina prostovoljcev, ki je pod poveljstvom Slavka Kovača - Smelega odšla na Primorsko, a se kmalu vrnila v Loško dolino. Flis se je pridružil novoformiranemu Loškemu odredu, s katerim je ponovno odšel na Primorsko. Kasneje je postal bolničar v Krimskem odredu in deloval na Primorskem. Med mobilizacijo je bil postavljen za namestnika komisarja Severnoprimorskega odreda. Takoj so mu dodelili dve posebni zadolžitvi: pri Desklah je moral poiskati kontakt s prvimi padalci, potem pa je bil poslan v Furlanijo kot obveščevalec, kjer je ostal ves april. Sodeloval je tudi pri formiranju 8. in 9. brigade v okolici Tolmina. V novoustanovljenem Primorskem odredu je bil od avgusta 1943 namestnik komisarja; začel je izvajati akcije na robu Trnovskega gozda proti Gorici, v Čepovanu idr. Ob kapitulaciji Italije je bil imenovan za pomočnika komandanta III. operativne cone, ob ustanovitvi Goriške brigade s komandantom Martinom Greifom konec septembra pa njen komisar. V hudih bojih je s svojimi borci izvedel napad na severno železniško postajo v Gorici. Takrat je odigral zelo pomembno vlogo pri krepitvi brigade, tako da je bila kljub močnim udarcem, ki jih je prejemala, sposobna tudi ofenzivnega delovanja. Posebej se je odlikoval v bojih na Sveti Gori in pri Avčah ter na oporišče kolaborantov v Hotedršici. Mesec dni po njeni ustanovitvi se je Goriška brigada priključila Gradnikovi brigadi, ki je nasledila njeno vodstvo.

Konec januarja 1944 se je z brigado premestil v bližino Vipave, kjer se je v nesreči hudo poškodoval, zato se je do junija zdravil v partizanski bolnišnici Pavla, od koder je odšel v štab 9. korpusa, kjer so ga imenovali za šefa obveščevalnega centra. Na tem položaju je ostal do osvoboditve. Njegova dejavnost je bila v tistem času zelo široka in pomembna za razvoj operacij 9. korpusa. Skupaj s prvimi partizanskimi enotami je 1. maja 1945 vkorakal v Trst. Po osvoboditvi je deloval kot oficir OZNA s činom podpolkovnika do demobilizacije konec štiridesetih in v začetku petdesetih let 20. stoletja.

Do 1948 je bil oficir UDV (UDBA), medtem je končal tudi enoletno partijsko šolo CK KPJ, nato je do 1960 delal v diplomaciji (mdr. 1951–54 kot svetnik jugoslovanskih ambasad na Dunaju in v Berlinu), pozneje do 1965 v gospodarstvu kot generalni sekretar zvezne gospodarske zbornice, od 1969 je bil pomočnik generalnega direktorja podjetja Intertrade v Ljubljani, vmes (1965–69) je bil član izvršnega sveta skupščine SRS in član CK ZKS, v sedemdesetih letih 20. stoletja pa je bil predsednik občinske skupščine Ljubljana Center.

Bil je nosilec partizanske spomenice 1941, reda bratstva in enotnosti ter številnih drugih vojnih in civilnih odlikovanj. Za narodnega heroja so ga razglasili 27. novembra 1953.