Fijavž, Franjo (1914–1982)

FIJAVŽ, Franjo, gospodarstvenik (r. 19. 11. 1914, Loka pri Št. Janžu na Dravskem polju; u. 10. 9. 1982, Ljubljana). Oče Franjo Fijavž, trgovski potnik, gostilničar, mati Frančiška Fijavž.

Rojen je bil v veliki družini podeželskega trgovca in gostilničarja. Po dokončani Deški meščanski šoli v Mariboru se je 1930 vpisal na Državno učiteljsko šolo v Mariboru, kjer se je povezal z levičarsko, revolucionarno mladino. Jeseni 1932 je bil sprejet v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (Savez komunističke omladine Jugoslavije – SKOJ), julija 1936 pa v KPJ. Poleti 1934 je bil še z nekaterimi drugimi mariborskimi dijaki aretiran zaradi razširjanja letakov s komunistično propagando. V šolskem letu 1934/35 so ga izključili iz četrtega razreda mariborskega učiteljišča, mu prepovedali obiskovanje vseh učiteljskih šol v državi brez pravice opravljanja privatnih izpitov na srednjih šolah. Na procesu proti Milanu Apihu in Francu Vrunču ter trinajstim soobtoženim v Mariboru je bil januarja 1935 zaradi razširjanja komunistične propagande obsojen na osem mesecev zapora, pogojno na tri leta. Po odsluženju vojaškega roka 1935–36 je ostal brez dela. Preživljal se je z akviziterskimi posli pri različnih založbah (Enka, Ljudska pravica), nato je dobil službo kot tkalec v tekstilni tovarni Schonsky in Lobl v Mariboru. Zaradi sodelovanja v tekstilni stavki 1936 je bil odpuščen. Po dveh mesecih brezposelnosti se je zaposlil v tekstilni tovarni Marka Rosnerja v Mariboru. Takrat je končal enoletni tečaj za tkalske mojstre. Septembra 1938 je odšel v Zagreb na šolanje za tržne nadzornike in medicinske tehnike. Končal ga je februarja 1940. Nato se je zaposlil na celjski občini kot tržni nadzornik, potem pa kot v. d. upravnika Mestnega prehranjevalnega urada v Celju (1940–41).

Po okupaciji je do maja 1942, ko se je umaknil v ilegalo na območje Konjiške gore in Dramelj, delal na referatu za odkupe živine in kmetijskih proizvodov. Bil je član Mestnega odbora OF v Celju. 1943 je odšel v Zagreb, kjer je deloval ilegalno. Sredi marca 1943 se je pridružil 13. proletarski brigadi Rade Končar v Žumberaku. Od julija do oktobra 1943 je politično deloval v sanitetnem oddelku glavnega štaba za Hrvaško, nato pa do maja 1944 v sanitetnem oddelku glavnega štaba za Slovenijo. V obeh je pomagal pri organizaciji sanitetne službe. Septembra 1944 je bil dodeljen v SNOS, v oddelek za trgovino in preskrbo za Štajersko in Koroško. Do osvoboditve je deloval kot inštruktor za pripravo kadrov za trgovino in preskrbo za čas po vojni v Pokrajinskem odboru OF za Štajersko.

Po osvoboditvi je bil imenovan za načelnika oddelka za organizacijo in preskrbo ministrstva za trgovino in preskrbo, nato pa za ravnatelja podjetja Sadje, d. d. Izvršil je podržavljenje podjetja, uspešno je vodil priprave za preskrbo sadja in zelenjave, ustanavljal je podružnice v Celju, Mariboru in Ajdovščini, vključeval nacionalizirano sadno trgovino v družbeno in organiziral izvozno dejavnost. Januarja 1947 je bil imenovan za pomočnika glavnega direktorja Uprave za vino in sadje – Vinosad, v okviru katere je vodil sektor odkupa in prodaje sadja. Z novim letom 1948 je bila uprava Vinosad razpuščena, ustanovljeni pa sta bili dve novi izvozno-uvozni podjetji, Slovenija vino in Slovenija sadje. Od tedaj je bil Fijavž direktor in glavni direktor Slovenija sadja. Podjetje je vodil petindvajset let. Bil je eden od ustanoviteljev Trgovinske zbornice Slovenije (1950) in član številnih komisij Zvezne trgovinske zbornice v Beogradu.

Obseg poslovanja se je pod njegovim vodstvom zelo razmahnil, podjetje je doseglo sloves na domačem in tudi tujem trgu, se kadrovsko okrepilo ter vzpostavilo svojo komercialno in tehnično bazo. Zgradilo je hladilnice v Bohovi pri Mariboru in Zalogu z najmodernejšo predelovalnico ter skupno zmogljivostjo nekaj tisoč vagonov sadja in pridelkov. Mnogi terenski delavci so bili deležni Fijavževe podpore in vzpodbude za spoznavanje pridelovanja in prodaje sadja v zahodnoevropskih deželah.

Po upokojitvi konec junija 1970 se je posvetil družbenopolitičnemu delu v okviru Krajevne skupnosti Prule v Ljubljani in ljubljanske mestne skupščine. Velik del svojih prizadevanj je posvetil organizaciji Zveze borcev (ZB) »Oskar Kovačič«, kjer je bil dolgoletni predsednik ter član številnih odborov, komisij in svetov. Bil je tudi član Občinskega odbora ZB Ljubljana center. Deloval je v okviru zgodovinske komisije pri odboru bivših aktivistov za celjsko in savinjsko okrožje. Kot zunanji sodelavec Muzeja revolucije Celje (Muzej novejše zgodovine Celje) je raziskoval dogajanje med NOB ter napisal številne prispevke za celjske publikacije in časopis TV-15.

Prejel je več odlikovanj: red za hrabrost (1944), red zaslug za narod III. stopnje (1951), red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem (1967), red dela III. stopnje (1957).