Eyperr, Ernest (1914–1942)

EYPPER [ájper], Ernest (ilegalno ime Andrej Puhar, vzdevek Erni), narodni heroj (r. 23. 9. 1914, Ljubljana; u. 1. 5. 1942, Ljubljana). Oče Ernest Eypper, gradbeni inženir in podjetnik (do prve svetovne vojne nemški državljan), mati Ivan(k)a, r. Košak (drugič poročena Lokar). Stric Milan Košak, gledališki igralec, režiser, bratranec Miha Košak, metalurg, gospodarstvenik, nečak Grega (Gregor) Košak, arhitekt, grafični oblikovalec.

Rodil je se kot sin alzaškega Francoza v liberalni meščanski družini v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Po maturi 1935 je kot francoski državljan odšel na dveletno služenje vojske v Francijo (Besançon), nato pa se je vpisal na študij mednarodnega prava na Sorboni v Parizu. Zaradi pomanjkanja sredstev se je decembra 1938 vrnil v Ljubljano, kjer je nadaljeval študij na Pravni fakulteti. 1939 se je zaposlil v francoski konzularni službi, najprej v Beogradu, od koder pa so ga kmalu poslali v Bejrut. Po kapitulaciji Francije 1940 se je preko Turčije vrnil nazaj v Ljubljano.

Kot študent je bil vsestransko aktiven, igral je v amaterskih gledališčih, predvsem kot član Šentjakobskega odra (Šentjakobsko gledališče), kjer je prvič nastopil poleti 1934, 1938–41 je bil tudi njegov tajnik in eden njegovih najprizadevnejših članov. Bil je markanten, priljubljen sodelavec, nadarjen igralec in lirik, ki je znal svoja čustva izraziti v lepi pesniški besedi. Ustvaril je trinajst vlog, kot eno zadnjih Andreja Smoleta v Visoki pesmi Ilke Vašte. Dve predstavi je tudi režiral, in sicer Princeso in pastirčka Pavla Golie ter Slabo vest Ludwiga Azengruberja. V Franciji je izoblikoval izrazito levičarsko politično prepričanje. Sprva se je navduševal nad francosko ljudsko fronto in Léonom Blumom, kasneje pa se je približal komunistom in se kmalu po okupaciji vključil v dejavnost sabotažne skupine v Trnovem v Ljubljani ter sodeloval v njenih akcijah. Neizkušenost članov skupine je botrovala napakam, zaradi katerih ga je avgusta 1941 ujela policija, a se je spretno branil; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili. Pred ponovno aretacijo mu je uspelo pobegniti, postal je ilegalec. Kot predstavnik kulturnikov je bil vključen v rajonski odbor OF Trnovo, v katerem je deloval kot vojaški referent, sprejet je bil tudi v KP. Konec 1941 so ga določili za delo v VOS oz. specialni obveščevalni službi pod neposrednim vodstvom Zdenke Kidrič.

Marca 1942 so ga karabinjerji po naključju aretirali na cesti, brez uspeha zasliševali in mučili. Ustrelili so ga 1. maja 1942 kot enega prvih talcev v Ljubljani (skupaj z Mirkom Gašperlinom) na ljubljanskem vojaškem strelišču Suhi bajer na Rakovniku (pod Golovcem).

Za narodnega heroja je bil proglašen 1953. Po njem je poimenovana ulica v ljubljanskem Trnovem, na hiši, kjer je živel, so mu odkrili spominsko ploščo, njegovo ime je napisano na grobišču talcev na ljubljanskih Žalah. Eypprov lik (igra ga Uroš Fürst) nastopa v filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena (2005).