Dolenc, Franc (1869–1938)

DOLENC, Franc (vzdevka Jošk, Joškovc), podjetnik, lesni industrialec, organizator lovstva in turizma, mecen (r. 3. 8. 1869, Stara Loka; u. 25. 9. 1938, Preddvor, grad Hrib, pokopan v Stari Loki). Oče Jožef Dolenc, posestnik, gostilničar, lesni trgovec, mati Jerca Dolenc, r. Fojkar.

Od očeta je pred 1905 prevzel poslovanje s prodajo rezanega lesa in hlodovine v Škofji Loki, ki je zacvetela po izgradnji tamkajšnje železnice. Posel je uspešno nadaljeval in širil lesno trgovino. Mdr. se je izkazal pri izgradnji karavanškega in bohinjskega železniškega predora. Trgovino z lesom je 1898 kot eno od svojih dejavnosti registriral pri Obrtni zbornici v Ljubljani. 1905 je bilo protokolirano njegovo podjetje Trgovina z lesom. Na Trati pri Škofji Loki je 1905 postavil žago za razrez lesa. 1911 je pri železniški postaji na Starem dvoru postavil še en obrat, ki je bil opremljen z žago na električni pogon, kar je bila za tisti čas prava atrakcija. Tedaj je zaposloval že okoli 200 delavcev. Žage je zgradil še v Preddvoru, Kokri, Tržiču in Češnjici.

V prvi svetovni vojni je uspešno reševal proizvodnjo in zagotavljal poslovanje z lesom. Sprejemal je naročila za potrebe vojne mornarice, ki je potrebovala les za gradnjo ladjevja. Vse vrste lesa iglavcev in listavcev je izvažal s pomočjo svojih zastopništev v Beogradu in Splitu, a tudi v Grčiji, Italiji, na Nizozemskem, v Nemčiji in Sudanu. Njegova vedno prilagodljiva podjetnost se je odražala tako v obvladovanju poslovanja za časa svetovne gospodarske krize kot v vojnem času, ko je njegovo podjetje oskrbovalo soško fronto z lesom in obrtniškimi izdelki, ki so jih izdelovali obrtniki njegovih delavnic v Škofji Loki. Poskrbel je tudi za zdravljenje poškodovanih konj s soške fronte v Škofji Loki.

Postal je eden najbogatejših Gorenjcev. Grad Hrib v Preddvoru je kupil 1924 s posestvi, gozdovi, lovišči in lovskimi pravicami vred. Da je bil nakup možen, je prodal svojo žago v Tržiču. Postal je lastnik gozdov v Kokri, na površini 650 hektarov. Odkupoval je gozdno posest od kmetov in drugih posestnikov ter s tem širil njegovo površino. Z njegovim prihodom v Preddvor se je posodobila in rasla tudi lesna industrija z uvedbo elektro generatorja in elektrifikacijo za pogon žage, obenem pa je poskrbel za razsvetljavo kraja. Med prvimi je elektrificiral lesno žago v Preddvoru in Fužinah. Po njegovi zaslugi se je pričel razvijati alpski turizem v gorskem okolju in posebnih podnebnih razmerah. V soseščini je bila urejena vila Danica, v baročnem slogu je bil obnovljen grad Hrib in preurejen v turistične namene, da je lahko sprejemal visoke in pomembne goste, kot je bil mdr. Rudolf Badjura, avtor turističnih priročnikov, vodnikov in kartografije; skupaj z Dolencem sta pripomogla k razvoju in delovanju turizma v Preddvoru. Prav uveljavljanje turizma je bilo poglavitni razlog za izgradnjo vodovodnega omrežja, Dolenc je bil tudi prvi predsednik odbora za izgradnjo. Turistično ponudbo je mdr. dopolnil z atraktivnimi sprehajalnimi površinami pod drevesi. Nad žago, kjer je bila manjša zajezitev reke Kokre, je uredil kopališče z ličnimi lesenimi macesnovimi kabinami, lesenimi pohodi, naslonjali in ležalniki. Ob koncu tridesetih let 20. stoletja so tam zabeležili že preko 5.000 nočitev, 1938 je bil Preddvor uvrščen med dvaindvajset krajev na Gorenjskem, ki so imeli status turističnega kraja. Posebej velja omeniti tudi privlačno Dolenčevo »kolarnico« v Škofji Loki, v kateri je pet zaposlenih delavcev izdelovalo sani vseh vrst: za tovorne prevoze, osebne in kmečke potrebe, pa tudi za slovesnosti, poroke in turistične namene.

Zlasti gozd mu je veliko pomenil, kar je dokazoval s pogozdovanjem več milijonov primerkov sadik na gozdnih površinah, ki jih je pridobival iz lastnih drevesnic. Tako na svojih kot zakupnih gozdnih površinah je skrbel tudi za populacijo prosto živeče divjadi s strokovnim urejevanjem razmerij med divjadjo in gozdom. V tridesetih letih 20. stoletja je kot prvi izdelal petletni gozdnogospodarski načrt z namero, da se varuje in ohranja gozd. Kot lovec je bil cenjen v lastnih loviščih, odstrele divjadi pa je namenjal tudi za poslovno gospodarski lovni turizem. V ta namen je poleg lovskih naprav in steza v loviščih postavil šest lovskih koč brunaric, opremljenih z domačo arhitekturo in ornamentiko.

Kot župan v Stari Loki (v času vojne, pred 1918) je finančno podpiral športnike, gasilska društva, kulturnike itd. Med drugim je na svojih posestvih nudil občasno ali stalno bivanje znanim impresionistom: Ivanu Groharju, Rihardu Jakopiču, Matiji Jami in Mateju Sternenu.

Na dražbi 1929 je skupaj z družabnikom Stankom Heinriharjem kupil propadajoči grad Brdo. V skoraj petih letih sta grad temeljito obnovila, prav tako ribnike, parke in drugo infrastrukturo ter ga 1935 prodala knezu Pavlu Karađorđeviću. S prodajo je Dolenc v času svetovne gospodarske krize reševal in ohranjal delovna mesta na svojih žagah in v delavnicah.

Po prepričanju je bil liberalec, ki je svoje mesto in vpliv utrjeval s socialnim čutom. V Škofji Loki je bil načelnik in avtoriteta Sokolov.

Izvoljen je bil za načelnika loške podružnice Slovenskega planinskega društva (1932–36). Po njegovi zaslugi in donacijah so zgradili prvo planinsko postojanko na Lubniku (1932).

Preddvorski Sokoli so ga izvolili za častnega člana.