Dimic, Viktor (1934–)

DIMIC, Viktor, fizik (r. 24. 1. 1934, Moste pri Komendi). Oče Viktor Dimic, gradbenik, mati Ana, r. Florijančič.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1940–52). Fiziko je študiral na Prirodoslovni matematični fakulteti Univerze v Ljubljani (UL) 1952–59. Od 1961 je bil zaposlen na Institutu »Jožef Stefan« (IJS) na Odseku za reaktorsko fiziko. 1964 je magistriral iz reaktorske tehnike.

Podiplomsko izpopolnjevanje je opravil na univerzi v Stockholmu na Švedskem (1964–66), kjer se je ob raziskovalnem reaktorju ukvarjal z neelastičnim sipanjem nevtronov. Po vrnitvi iz Švedske na IJS je pričel ob 250 kW reaktorju TRIGA Mark II postavljati še nevtronski spektrometer na čas preleta (time of flight spektrometer), ki je služil za dinamične raziskave materialov. Poleg raziskav v fiziki trdne snovi je 1972–77 vodil še pogon raziskovalnega reaktorja (TRIGA Mark II je reaktor ameriške družbe General Atomics, ki je bil na IJS postavljen 1966 in se uporablja za šolanje operaterjev, raziskave z nevtroni in žarki gama, izdelavo radioaktivnih izotopov in aktivacijsko analizo kemijskih elementov).

1977–96 je bil pomočnik direktorja IJS, 1996–98 je bil zaposlen na Mednarodni agenciji za atomsko energijo (IAEA), kjer je vodil oddelek za fiziko. Upokojil se je 1999, nato pa še pet let honorarno sodeloval z IJS.

Raziskovalno se je ukvarjal z reaktorsko fiziko in fiziko trdne snovi. V sodelovanju s skupino Roberta Blinca z UL je s sipanjem nevtronov raziskoval feroelektrike, tekoče kristale in biološke snovi. Te meritve je s soavtorji objavil v mednarodnih fizikalnih revijah Physics letters, The Journal of Chemical Physics, Molecular Crystals and Liquid Crystals in Physica Status Solidi B. Ti članki so bili glavni del njegove doktorske disertacije z naslovom Raziskave nekaterih kondenziranih sistemov s sipanjem nevtronov, ki jo je 1973 zagovarjal na fakulteti za naravoslovje in matematiko na univerzi v Beogradu.

Od 1977, ko je postal pomočnik direktorja IJS, se je manj ukvarjal z raziskavami in več z aktivnostmi, povezanimi z delovanjem instituta. Dolga leta je pripravljal vsakoletne razstave na temo elektronike in varstva okolja ob predstavitvah IJS na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Več let je urejal inštitutsko glasilo Novice IJS ter petnajst let na IJS organiziral predavanja in likovne razstave.

1977–2009 je sodeloval z IAEA. Opravil je petintrideset ekspertnih misij s področja miroljubne uporabe jedrske energije v državah v razvoju. Na teh večinoma enomesečnih ekspertnih misijah je bil v pomoč raziskovalnim skupinam v posameznih državah (Malezija, Tajska, Bangladeš, Kitajska, Maroko, Egipt, Tunizija itd.), ki so pripravljale eksperimente za osnovne raziskave ali aplikacije (npr. uporaba radioaktivnih izotopov) ob raziskovalnih reaktorjih. Izdal je dve knjigi: Elektrika iz jedrskih elektrarn (1995) in s soavtorji Z znanjem proti strahu: radioaktivni odpadki (1997).

Za svoje delo je dvakrat prejel nagrado za iznajdbe in tehnične izboljšave, ki jo je podeljeval Sklad Borisa Kidriča: 1981 za razvoj metode za proizvodnjo radioaktivnega fluora 18 za medicinsko uporabo (s soavtorji) in 1982 za razvoj postopka za pridobivanje radioaktivnega tehnecija (z Jožetom Novakom in Petrom Stegnarjem). 2020 mu je Slovenska znanstvena fundacija podelila priznanje Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju.