Demšar, Tone (1946–1997)

DEMŠAR, Tone (rojstno ime Anton Jernej Demšar), kipar (r. 23. 3. 1946, Ljubljana; u. 18. 2. 1997, Ljubljana). Oče Anton Demšar starejši, slikar, restavrator, mati Adela Demšar, r. Plattner. Hčeri Bilka Demšar Starman, umetnostna zgodovinarka, literarna komparativistka, in Polona Demšar, kiparka, oblikovalka stekla, fotografinja, stric Blaž Demšar starejši, goslar, bratranci Vilim Demšar, violinist, goslar, Cvet(k)o Demšar, violinist, in Stanislav Demšar, (violon)čelist.

V Ljubljani je po končani Šoli za umetno obrt (danes Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo) študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost (1967–72), kjer je 1975 končal še specialko za kiparstvo pri Slavku Tihcu in Dragu Tršarju. Nato je delal kot svobodni umetnik. 1993 je bil izvoljen za docenta za kiparstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je bil redno zaposlen 1995–97. Udeležil se je več kiparskih simpozijev in kolonij doma in v tujini.

Najbolj se je uveljavil z ustvarjanjem v glini. Velja za enega redkih in najvidnejših predstavnikov kiparstva, ki so se v svojem opusu posvetili temu materialu. Glini, materialu z dolgo tradicijo, je dal novo veljavo in ostal zvest njenemu raziskovanju – sprva bolj formalnemu, nato so razvidni družbenokritičnimi poudarki. Ustvarjal je predvsem malo plastiko in reliefe. V številnih ciklih zaznamo dialog z naravnimi oblikami, njihovo poenostavljanje in nizanje podobnih elementov v celoto. Še zlasti pa izstopa njegovo raziskovanje odnosa med mehko organsko in nasilno geometrijsko obliko, ki sčasoma pridobi bolj izrazit simbolni pomen. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko.

V prvi polovici sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je začel ukvarjati s kiparstvom, je pri nas prevladovala abstrakcija, v obtoku so bile ideje neokonstruktivistov; področje so pomembno zaznamovali Dušan Tršar, Franc Rotar in Slavko Tihec. Med številnimi vplivi, ki jih je Demšar združeval v sebi lastni izraz, velja izpostaviti prav Tihca in njegovo sestavljanje form, ujetih ali stisnjenih v različno oblikovane prostore. Po začetkih v drugih materialih se je kmalu usmeril v (žgano) glino in izoblikoval zanimanje za deformacijo materiala pod različnimi oblikami pritiska – gubanjem, prirezovanjem in sploščevanjem. V tem obdobju pri njem prevladujejo različni cikli (Zloženke, Stisnjenke, Prirezanke), v katerih je lončarske ali naravne (jabolka, krompir) oblike ali krošnje dreves stisnil, ujel v okvir, razločil ali deformiral. Podobno kot njegova začetna Zloženka (1975) tudi poznejše raziskujejo odnos med organskimi oblikami, ujetimi v tog okvir (zabojček, skrinjo, valjasto kletko), ali pa je te elemente deformiral z vrvjo. Poleg oblik iz domače lončarske tradicije so mu bile blizu naravne forme – med njegovimi najljubšimi motivi je bila krošnja oz. drevo, ki ga je v delu Štirje letni časi (1979) obravnaval kot odnos med pozitivno oblo formo in kontrastno negativno formo.

V osemdesetih letih 20. stoletja je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbenokritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti, kot je kopičenje sorodnih elementov v enoten organizem. Slednje je značilno tudi za neformalno neoavantgardno skupino Grupa Junij, katere član je postal 1977, ki je s serijskim ponavljanjem figuralnih elementov pogosto opozarjala na razčlovečenje posameznika. V tem obdobju je zanj ključno odkritje opečnega modularnega zidaka in vključitev človeškega obraza v skulpture. Sprva gre za kroglaste oblike (Plod in sad, 1982), pozneje pa je ob vpeljavi bolj izrazite figuralike razvil kritiko militarizma in posameznikove razčlovečenosti – v satovju figure Medaljerja (1985) so stisnjeni obrazi, Samodržec (1985) je brezglava figura v izrezu pod pasom, ki ima namesto drobovja vojaško obutev, figura v delu Veliki karo (1989) pa je odeta v plašč, katerega mrežno strukturo polnijo deformirani človeški obrazi. Deformirana glava ali drug del telesa včasih postane del sklepnika (Sklepnik, 1989), je ujeta pod kapitel (Kapitel, 1991) ali se spreminja v sadež (Preobrazba, 1989). Verjetno kot odziv na vojno v soseščini je 1991–94 nastal njegov zadnji cikel Vdove. Naturalistično reliefno upodobljene ženske je postavil v stare okenske okvire in se tako naslonil na svoj priljubljeni zgodnejši motiv.

Je avtor več javnih del – relief Primičeva Julija je tako kot Vdove umeščen v okenski okvir, ki se nahaja na hiši na Wolfovi ulici 4 v Ljubljani in usmerja pogled proti Prešernovemu spomeniku. Njegovo najbolj znano javno delo so bronasta glavna vrata stolnice sv. Nikolaja v Ljubljani, ki so bila realizirana 1996, ko je slovenska Cerkev ob obisku papeža Janeza Pavla II. pri njem in Mirsadu Begiću naročila dvoje vrat. Demšarjeva t. i. Slovenska vrata v visokem reliefu s tridimenzionalnimi poudarki prikazujejo najpomembnejše dogodke slovenske krščanske zgodovine in vsebujejo več njegovih prepoznavnih oblik, mdr. posamezne prizore povezuje krošnja drevesa s koreninami v spodnjem delu reliefa. Poleg omenjenih vrat je ustvaril še nekaj drugih sakralnih kiparskih del. Med drugim oltarno kompozicijo Kalvarija skozi čas v ž. c. Rožnovenske Matere božje in kip Marije – Srednice vseh milosti v ž. c. sv. Duha v Celju.

Za svoje delo je prejel več nagrad. Med pomembnejšimi so univerzitetna Prešernova nagrada (1973), več odlikovanj na jugoslovanskem bienalu male plastike v Murski Soboti (1975 nagrada Pomurske založbe na II. bienalu, 1977 premija Tovarne dekorativnih tkanin Dekorativna Ljubljana na III. bienalu, 1981 odkupna nagrada SGP Konstruktor TOZD Pomurje na V. bienalu), nagrada Prešernovega sklada za razstavo v galeriji Labirint (1980), bronasta plaketa na bienalu v Aleksandriji (1984), častna diploma svetovnega trienala male keramike v Zagrebu (1990) in postumno podeljena Župančičeva nagrada (1998).