Jurančič, Jože (1902–1998)

JURANČIČ, Jože (Josip Jurančič, Bogdan Jurančič), učitelj, pedagog (r. 9. 3. 1902, Drbetinci; u. 13. 11. 1998, Golnik). Oče Jožef Jurančič, kovač, posestnik, mati Tereza Jurančič, r. Fekonja.

Po končani osnovni šoli se je 1917 vpisal na Državno moško učiteljišče v Mariboru in ga dokončal 1922. Kot dijak prostovoljec se je pri šestnajstih letih pridružil Maistrovim borcem. Kot osnovnošolski učitelj se je 1922 zaposlil v Markovcih pri Ptuju, po odsluženem vojaškem roku (1923–24) pa kot učitelj zgodovine na meščanski šoli v Slovenj Gradcu. Zavrnil je ponudbo, da študij nadaljuje na višji pedagoški šoli v Zagrebu, saj je svoje pedagoško poslanstvo videl med preprostim podeželskim ljudstvom. Za učiteljsko mesto v osnovni šoli na Remšniku (oddaljena hribovska vas na meji z Avstrijo) je zaprosil 1925. Istega leta ga je Prežihov Voranc vključil v KPJ. Po petih letih, takoj po izidu njegove knjige Iz šole za narod (1930), je bil kazensko premeščen v Markovce pri Ptuju, kjer je bil osnovnošolski učitelj sedem let. 1936 je bil znova kazensko premeščen – tokrat v Telče na Dolenjskem. Tam je, potem ko so ga vmes pogosto premeščali, dočakal začetek druge svetovne vojne. Zaradi vojne nevarnosti sta se z ženo Leopoldino in štirimi majhnimi otroki januarja 1942 preselila v Šmarjeto pri Novem mestu. Zaradi sodelovanja z OF ga je italijanska vojska aprila 1942 aretirala in septembra internirala v taborišče na Rabu, ženo pa so usmrtili kot prvo talko na Dolenjskem. V taborišču je osnoval partijski komite in izvršilni odbor OF. Bil je pobudnik ustanovitve Rabske brigade, s katero se je po kapitulaciji Italije kot politični komisar vrnil v Slovenijo. Od jeseni 1944 do pomladi 1945 je bil pokrajinski sekretar OF in KP na Štajerskem. Po vojni se je drugič poročil (z Olgo Virens) in postal pomočnik ministra za prosveto. Spomladi 1946 je bil premeščen na drugo delovno mesto in zadolžen za organizacijo zadružništva. Med drugim je bil prosvetni svetnik v Ministrstvu za prosveto LRS, načelnik prosvetnega oddelka in sekretar partijske celice pri Zadružnem komiteju pri predsedstvu vlade LRS, glavni inšpektor Kontrolne komisije LRS, član šolske komisije pri CK in zvezni poslanec. Zaradi razhajanja s politično oblastjo je bil v času informbiroja izključen iz KP, prisilno upokojen in od aprila 1949 do decembra 1953 zaprt v Ljubljani, Bileći in na Golem otoku. Kot zapornik na Golem otoku je doživel ves cinizem komunističnega režima, saj je klesal kamen za spominsko obeležje na Rabu, kjer je v času internacije izstopal s svojim junaštvom in politično aktivnostjo. Po vrnitvi je bil pol leta brezposeln, nato pa se je zaposlil kot prodajalec gradbenega materiala pri podjetju Cement opeka. Po 1955 je bil do upokojitve 1963 zaposlen kot tajnik najprej na gimnaziji v Mostah in pozneje na Šoli za umetno obrt v Ljubljani.

Med obema vojnama je bil eden vodilnih predstavnikov socialnokritične pedagoške paradigme, ki je združevala levo usmerjene učitelje praktike. Sledil je pobudi Franja Žgeča za raziskovanje vpliva gospodarskih, socialnih in kulturnih pogojev na telesni in duševni razvoj otroka. Zavzemal se je za aktivno vključevanje učiteljev v šolski okoliš in njihovo pomoč pri izboljševanju krajevnih razmer. Sociološko raziskovanje kraja, ki je hkrati predstavljalo tudi družbeno kritiko, je povezoval z didaktičnim konceptom delovne šole. Nasprotoval je togosti uradnih učnih načrtov, v pouk je uvajal načela nazornosti, aktivnosti učencev, domačijske in življenjske bližine, doživljanja in vedrosti. Razvijal je koncept strnjenega oziroma celostnega pouka (integrirani pouk). Svoje pedagoške nazore je objavil v knjigi Iz šole za narod in v strokovnem tisku (Popotnik, Pedagoški zbornik, Ljubljanski zvon, Prosveta – priloga Učiteljskega tovariša). Kot eden od urednikov je sodeloval pri izdaji čitank za drugi, tretji in četrti razred (1938–40). Tesno je sodeloval z mariborsko Pedagoško centralo, po 1936 pa se je pridružil mlajšim marksistično usmerjenim učiteljem v Učiteljskem pokretu, ki so si za nalogo zadali na znanstvenih temeljih preučevati življenje in okolje šolarjev ter z izsledki prispevati k uspešnejšemu učno-vzgojnemu delu; poleg Martina Menceja, Oskarja Hudalesa in Karla Doberška je bil Jurančič idejni vodja gibanja, ki je delovalo vse do okupacije 1941. Za gibanje je pripravil formular Okvirnega načrta za študij šolskega okoliša. S svojim statističnim znanjem, ki ga je avgusta 1939 pridobil na tečaju v Zagrebu, je prispeval k strokovni ravni obdelave zbranih podatkov. Na tečajih in zborovanjih učiteljev je izvedel številna predavanja o socialni pedagogiki. Po vojni je objavil članek z naslovom Zato – 13 letni vakuum (1957), v katerem je kritiziral odnos povojne pedagoške teorije do delovanja »progresivnih« učiteljev med obema vojnama ter opozoril na pretrgano kontinuiteto njihovih pedagoških prizadevanj in na pomanjkljivosti kurikularnih zamisli v povojnem obdobju.

Za sodelovanje v NOB je 1946 prejel partizansko spomenico 1941. Odlikovan je bil z redom bratstva in enotnosti prvega reda (1945) in redom za zasluge za narod drugega reda (1947). Prejel je Žagarjevo nagrado, najvišje priznanje za vzgojno-izobraževalno delo v Sloveniji (1972). 1973–82 je bil predsednik taboriščnega odbora Rab pri glavnem odboru Zveze združenj borcev NOV Slovenije in nato do smrti njen častni predsednik.