Frangež, Vincenc (1912–1998)

FRANGEŽ, Vincenc (Vincencij Frangež, Vinko Frangež), duhovnik, teološki pisec (r. 12. 7. 1912, Zgornje Jablane (Cirkovce na Dravskem polju); u. 26. 10. 1998, Maribor, pokopan v Cirkovcah). Oče Franc Frangež, kmet, mati Marija Frangež, r. Marčič.

Po osnovni šoli v domačem kraju (do 1925) je v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo (matura 1933) in Visoko bogoslovno šolo (1933–38). V duhovnika je bil posvečen 1937 v Mariboru. Služboval je kot vzgojitelj v dijaškem semenišču in bil škofijski tajnik. Ob izbruhu druge svetovne vojne je prišel v Ljubljano. Tedaj je prevzel službo kaplana v zavodu za onemogle v Ponikvah v Dobrepolju. Na ljubljanski univerzi je nadaljeval teološki študij (1942–45) in ga končal z doktoratom Oblast hudobnega duha kot posledica izvirnega greha (promocija 1945). Po vrnitvi v Maribor je bil profesor verouka na mariborskih srednjih šolah (1945–49), stolni kaplan (1949–55), stolni vikar (1955–62), stolni župnik vikar (1962–82) in kanonik stolnega kapitlja v Mariboru (1961–98). Med škofijskimi službami so bile: referent za dijaško in bogoslovno semenišče, dekan mariborske dekanije (1964–75) in naddekan I. naddekanata (1982–98), stolni dekan (1982–98), konzistorialni svetnik in prosinodalni izpraševalec (1961–98), član duhovniškega konzistorija (1983–98), sodnik cerkvenega sodišča (1961–98) in kanonik penitenciar (1984–98). Urejal je škofijski Verski list, ki je izhajal 1946–51, ter bil avtor številnih prispevkov s področja praktičnega verskega življenja in teoloških tem. Opravljal je službo vicepostulatorja za beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška (imenovan 1952) in se v vseh službah zavzemal za njegovo večjo prepoznavnost. V skladu s smernicami drugega vatikanskega koncila se je zavzel za prenovo zunanjosti in notranjosti mariborske stolnice, ureditev prezbiterija, oskrbel je nova barvna okna in orgle. Kot voditelj škofijskega liturgičnega sveta je usklajeval prenovitvena dela na sakralnih prostorih v celotni škofiji.

Zaradi prispevkov pri urejanju stolnice in uvajanju novih oblik pastoralnega dela je bil 1988 odlikovan z naslovom papeškega prelata.