Denko, Jože (1958–)

DENKO, Jože, slikar (r. 27. 3. 1958, Murska Sobota). Oče Ignac Denko, mizar, mati Marija Denko, r. Ružič.

Po končani osnovni šoli v Bakovcih je 1976 zaključil izobraževanje na Odseku za grafično oblikovanje na Srednji oblikovni šoli v Ljubljani in se istega leta tam vpisal na Akademijo za likovno umetnost, kjer je 1981 diplomiral pri Kiarju Mešku. 1984–94 je poučeval umetnostno vzgojo na Srednji družboslovni in ekonomski šoli v Murski Soboti.

1995–2023 je organiziral razstave, za razstavne kataloge in druge publikacije prispeval fotografske posnetke ter bil dejaven kot oblikovalec, urednik in avtor spremnih besedil. Kot kitarist je sodeloval s številnimi glasbeniki (npr. s Simono Weiss in Jasminom Stavrosom). 1995–2005 je bil samozaposlen v kulturi. 2014–15 je na Srednji poklicni in tehniški šoli Murska Sobota poučeval grafično oblikovanje. 2023 se je upokojil.

1982 je postal član Društva likovnih umetnikov Maribor, 1992 član Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije, kjer je od 2009 predsednik. Kmalu po včlanitvi v Fotoklub Murska Sobota je postal njegov predsednik (1999–2001).

Prvotni neoekspresionizem in ekspresivno figuraliko raziskuje in nadaljuje v smer abstrakcije, venomer pa je prisotno osebno videnje prekmurskega sveta. Predmetnost reducira in jo preinterpretira v dramatične koloristične mase s poudarkom na neukrotljivosti energije. Barva je glavna nosilka likovnega izražanja, vsebinsko izhodišče pa panonski svet. 1981–84 je pričel s čvrsto gradnjo barvnih ploskev ter naslikal več ekspresivno občutenih figuralnih kompozicij, tihožitij in krajin. Avtoportretu se je posvetil izjemoma. Od 1981 se je intenzivneje ukvarjal z grafiko. Sledijo serije Torzi (od 1986) s kompaktnimi formami, Deformiti (1988–90) z ostro diagonalno zalomljenimi abstrahiranimi liki in utesnjeno prizemljeno dinamiko ter bolj umirjene Kolažirane slike (1993) z različnimi teksturami. Po 1994 je poteza postala še svobodnejša in kompozicija bolj sproščena (Slike, Dogodek znotraj, Osnutek za razpelo, Ostanki torza). Po 2000 je ponovno sledil poudarek na središču slike, prvotno stroga in intenzivna dramatičnost je postala bolj sproščena, poteza čopiča širša, barvni nanosi živahnejši, barve občasno fluorescentne, nemir se je razrahljal, dramatičnost pa večinoma omejila le še na posamezne dele slike: z barvno intenzivnostjo, ekspresivnimi poudarki, močnimi barvnimi nanosi in izrazito pigmentacijo abstrahira čolne, vodo, zemljo, travo do skrajnih meja prepoznavnega. V upodobitvah miz, čolnov, zemlje, figur, fantastičnih bitij, predmetov, Mure in sveta okoli nje so prisotne prekmurske zgodbe, legende, zgodovina, mitologija in simbolika, magično ritualno in religiozno. Poleg Torzov in Miz so ena od stalnic v njegovem opusu Šefe na Muri, lesene rečne ladje s širokim dnom, namenjene transportu in utrjevanju bregov Mure; dolgo časa je eno takšnih imel tudi sam. 2012 je postavil javno skulpturo Šefe v eno od krožišč v Murski Soboti. V zadnjih delih predvsem v mešani tehniki nadaljuje upodabljanje abstrahirane podobe narave z barvnimi madeži in polji, kolorit je svetlejši, široke poteze pa se še bolj poudarjeno razlivajo in stekajo prek slutnje obrečnih pasov in njihovih odsevov na Muri proti spodnjim geološkim plastem (Ob vodi, 2021).

Za njegovo slikarstvo so značilne taktilne vrednosti slikarske materije, ki še intenzivirajo podvrženost upodobljenega težnosti. Čeprav so Mura, mrtvice in panonske ravnice mirne, so hkrati nepredvidljive in potencialno nevarne. Z barvo, potezo in kompozicijo poudarja občutenje teže zemlje, ukoreninjenosti in moči gravitacije. Abstraktne težnje, intenziven kolorit, ploskovno razmejene barve in široke poteze so tudi značilnosti sicer bolj sproščenih kolažev, ki so večinoma mešanih tehnik.

1999 se je pričel intenzivneje ukvarjati s fotografijo. Ustvarja skoraj abstraktna zajetja svetlob, senc in odsevov, ostrih v mikrokozmosu ledu in zidu, zamegljenih v makrokozmosu meglic, kjer se estetika prekmurskega sveta nadaljuje v kozmične razsežnosti časa in prostora. Glavni fotografski motiv je narava, sledijo razni objekti, na prisotnost človeka se lahko zgolj sklepa. Kompozicije in vsebine prevevajo sanjavost, melanholija in občasni dramatičnejši momenti.

Je slikar prizemljenosti, težnosti vode in zemlje ter fotograf spokojnosti ravnic, mrtvic, neba in pogledov od blizu. Prekmurje prikaže kot horizontalno živo bitje, ki lahko spi in sanja (predvsem na fotografijah), lahko pa je prostor drame (predvsem na slikah). Opus zaznamujejo zlasti neoekspresivna inačica nove podobe, abstrakcija, gestualno slikarstvo in ekspresivno občutene krajine postmodernega regionalizma slovenske robne geografije Prekmurja.

1990 je prejel prvo nagrado na drugem Ex temporu v Ljutomeru, 1991 prvo nagrado na šestem Ex temporu v Rogaški Slatini, 1991 tretjo nagrado na tretjem Ex temporu v Ljutomeru, 1993 nagrado pokroviteljev na petem Ex temporu v Ljutomeru.