Debeljak, Tine (1903–1989)

DEBELJAK, Tine (rojstno ime Valentin Debeljak, psevdonimi Vid Zemljič, Jeremija Kalin, Ivan Martinc, Špelca, Jamnikar, Janez Jur, Valentin Jamnik, Anton Jamar, Smojka, šifri td, TD), literarni zgodovinar, urednik, prevajalec, publicist, pesnik, kulturni delavec (r. 27. 4. 1903, Škofja Loka; u. 20. 1. 1989, Buenos Aires, Argentina). Oče Valentin Debeljak, trgovec, mati Marija Debeljak, r. Hafner. Žena Vera Debeljak, r. Remec, knjigarka, založnica, sin Tine (Valentin) Debeljak ml., pesnik, publicist, vnuk Ivan José Vombergar, glasbenik, organist, čembalist, zborovodja, pravnuk Andrej (Andrés) Vomergar, nogometaš, tast Bogumil Remec, gospodarstvenik, politik, svakinja Bara Remec, slikarka, snaha Katica Cukjati, pravnica, zet Jure Vombergar, arhitekt, kipar, slikar, gledališčnik, hčerin tast Joža Vombergar, dramatik, literat.

Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, šolanje je nadaljeval na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano (1918–22). Tam je sodeloval v dijaški igralski skupini in ustvaril nekaj likov iz starogrških dram ter se proslavil kot izvrsten recitator, igralsko se je udejstvoval tudi pozneje v študentskih letih. Za škofjeloško Prosvetno društvo je prevajal in prirejal dramska dela. Na študij slavistike se je vpisal 1922 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na pobudo profesorja Ivana Prijatelja je v študijskem letu 1923/24 študiral v Pragi, kjer se je preživljal kot domači učitelj pri družini Matije Murka. Diplomiral je 1927 v Ljubljani, odslužil vojaščino in 1929/30 študij nadaljeval v Krakovu na Poljskem. Na tamkajšnji univerzi je postal lektor za slovenski jezik, se izpopolnjeval v poljski in drugih slovanskih literaturah ter pripravljal disertacijo Reymontovi Kmetje v luči književne kritike, ki jo je zagovarjal v Ljubljani (1936). Za suplenta je bil imenovan 1930 na gimnaziji v Nikšiću v Črni gori, kjer je preživel štiri leta. Ta leta je izkoristil za znanstveno delo in prevajanje. Zaradi tedanjih proliberalnih družbenopolitičnih razmer bi se kot profesor težko vrnil v Slovenijo, zato je januarja 1935 izstopil iz državne službe in sprejel delo urednika kulturne rubrike dnevnika Slovenec v Ljubljani, 1939 pa še uredništvo revije Dom in svet.

Ob okupaciji 1941 se je umaknil v Črno goro, od koder se je vrnil v Ljubljano s skupino ubežnikov, ko jo je vodil Lambert Erlich. Imenovan je bil v prvi slovenski parlament, ki ga je 3. maja 1945 sklical Narodni odbor za Slovenijo, vendar se je že nekaj dni kasneje umaknil v tujino. Prek taborišč v Avstriji (Vetrinj, Lienz) in Italiji (Forli, Riccione) je julija 1945 prišel v Rim in tam preživel naslednja tri leta. V Buenos Aires je prišel 1948, po posredovanju Rdečega križa pa se mu je družina pridružila šele 1954. Sprva je delal kot pomivalec steklenic v farmacevtskem laboratoriju (1949), nato kot vratar v tovarni cementa Loma Negra pri Olavarríji (1950–54), prav tam je bil zatem skladiščni uradnik, nazadnje pa je bil premeščen v centralo tovarne v Buenos Airesu (1955–69), kjer je ostal do upokojitve.

Svoje kulturno delovanje je nadaljeval tudi v novi domovini ter postal kulturni steber rojakom v Argentini in po svetu. Pri Društvu Slovencev, poznejši Zedinjeni Sloveniji, je od ustanovitve 1948 opravljal različne naloge: bil je tajnik in prvi kulturni referent (do 1952). 1951 je bil med ustanovitelji Slovenskega planinskega društva. Bil je med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije (SKA) 1954, osrednje kulturne organizacije za Slovence zunaj domovine s sedežem v Buenos Airesu; sprva je bil njen podpredsednik (1954–69), nato predsednik (1969–79; bil je voditelj zmernejše struje, ki je ob začetku njegovega predsednikovanja po notranjem razcepu v SKA prevladala), zatem do smrti častni predsednik. Od ustanovitve do konca delovanja (1967–72) je vodil slovenski odsek na buenosaireški podružnici fakultete za filozofijo in humanistične vede ukrajinske grškokatoliške univerze sv. Klementa v Rimu; tu je v španščini sprva predaval primerjalno slovansko literaturo in odločilno prispeval k ustanovitvi slovenskega odseka. Za Slovence je nato v maternem jeziku predaval slovensko kulturno in politično zgodovino, slovensko in primerjalno literarno zgodovino ter vzgojil vrsto diplomantov. Vse od začetka izhajanja 1954 je sodeloval pri reviji Meddobje, ki jo je izdajala SKA, in bil njen urednik (1967–78). Vseskozi je bil tudi v uredniškem odboru in eden glavnih sodelavcev tednika Svobodna Slovenija (1950–89; v rubriki Med knjigami in revijami je ocenil več kot štiristo knjig), kulturni poročevalec in član uredniškega odbora Koledarja Zbornika Svobodne Slovenije (1949–72). Sodeloval in objavljal je v izseljenskem listu Duhovno življenje, Svetu in domu, Naši pesmi, Mladi setvi in Ameriški domovini. Od ustanovitve je bil predsednik Balantičeve pisateljske družine (1948–50) in urednik njegove zbirke N'mav čez Izaro (1951).

Bil je človek in znanstvenik z zelo širokim spektrom zanimanj in znanj. Deloval je kot literarni zgodovinar, kritik, prevajalec, urednik, pesnik in publicist. V dvajsetih letih 20. stoletja je tako tedanje literarno dogajanje poimenoval domačijski ekspresivni realizem z Ivanom Pregljem kot središčno figuro. Za temeljni pogoj dobre literature je postavljal slovensko tradicijo v literarni snovi in formi, ki naj je razgled po moderni evropski literaturi ne bi smel izriniti. Cenil je poezijo Josipa Murna - Aleksandrova in Edvarda Kocbeka. Kritičen je bil do ekspresionizma, saj je menil, da je književnosti treba omogočiti stik duhovnega in realističnega. Kot vzor je navajal poezijo Franceta Prešerna, Dragotina Ketteja in Franceta Balantiča.

Že kot dijak je urejal lista Jutranja zarja in Domače vaje ter objavljal prispevke v dijaških glasilih (Križ na gori, Mentor); svoje prve pesmi je objavil 1921 v kulturno-literarni reviji Dom in svet. S pisanjem in objavljanjem pesmi je nadaljeval tudi v študentskih letih, pripravljal je izdajo pesniške zbirke, ki pa je ostala v rokopisu. Skupaj z Rajkom Ložarjem in Antonom Vodnikom je 1930 urejal revijo Dom in svet, njegovo urednikovanje je prekinila zaposlitev v Nikšiću. V kriznih razmerah – ko je pretilo, da Katoliško tiskovno društvo (lastnik revije) Dom in svet ukine zaradi Kocbekovega članka o Španiji – je 1939 ponovno prevzel uredništvo. Ker je bil spravljive narave, je obdržal večino sodelavcev in odkril nove (Balantiča, Hribovška) ter revijo urejal tudi pod italijansko in nemško okupacijo do konca izhajanja 1944. Od 1935 je bil kulturni urednik dnevnika Slovenec in na tem mestu ostal do konca njegovega izhajanja 1945. Pisal je poročila o kulturnih dogodkih doma in po svetu, kritike knjižnih novosti, zbiral gradivo za Slovenčev koledar (1941–45) ter skrbel za gledališke, glasbene in umetnostne ocene. Bil je dober poznavalec evropskih literatur in literarnih tokov, hkrati pa je odkrival mlade slovenske avtorje in jim dajal priložnost za uveljavitev – do prvih knjižnih objav je pomagal mnogim mladim slovenskim literatom. Pred drugo svetovno vojno je bil član mednarodnega združenja književnikov PEN, zaradi prevajanja in ukvarjanja z literaturo slovanskih narodov pa je deloval v odborih Češkoslovaške jugoslovanske lige in Bolgarske lige ter bil tajnik društva Prijateljev poljskega naroda. Pisal je literarne študije iz češke, poljske, ruske, hrvaške in srbske književnosti ter se podpisal pod številne prevode iz češčine, slovaščine, poljščine, ruščine, italijanščine in madžarščine. Prevedel in izdal je pesnitve Karla Hyneka Mácha Maj, Juliusza Słowackega Oče okuženih in Karla Jaromira Erbena Zaklad (vse 1939). Slednjo je ilustrirala njegova svakinja, slikarka Bara Remec, ki je grafično in likovno opremila večino njegovih del.

Po skoraj 170-letnem premoru je 1936 poskrbel za ponovno uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki ga je, opremljenega s kulisami Bare Remec, priredil za izvajanje na dvorišču škofjeloške gimnazije, vse v okviru odmevne obrtno-industrijske razstave, ob kateri je bil izdan tudi zbornik Škofja loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj, v katerem je s prispevkom o pasijonih in kulturnih delavcih loškega okolja sodeloval tudi Debeljak. Skupaj s Pavlom Blaznikom in Francetom Planino je ustanovil Muzejsko društvo Škofja Loka (1937) in bil tudi (so)pobudnik Loškega muzeja, ustanovljenega 1939.

Ko je po italijanski okupaciji 1941 zaprosil za dovoljenje za izdajanje revije Dom in svet, je zavestno kršil s strani osvobodilnega gibanja zapovedan kulturni molk, saj je bil prepričan, da je pisana beseda v težkih časih še posebej potrebna. Prevajal in objavljal je slovanske pesnike, predvsem poljske in ruske (Karel Hynek Mácha, Karel Jaromír Erben, Zofia Kossak Szczucka, Julius Słowacki, Božena Němcova, Adam Mickiewicz, Jan Kasprowicz, Marja Rodziewiczowna, Wacław Kajetan Sieroszewski, Aleksander Sergejevič Puškin, Imre Madách, Kazimierz Wierzyński). Pomagal je izdajati izvirne slovenske literarne stvaritve, ki jih je pospremil s komentarji (Anton Martin Slomšek, Simon Gregorčič, Lea Fatur, Fran Levstik, Ivan Pregelj, Stanko Majcen, Ivan Hribovšek), sodeloval pri Zborniku Zimske pomoči (1944), zbral, uredil ter z opombami in uvodom opremil ter izdal dve pesniški zbirki Franceta Balantiča (V ognju groze plapolam, 1944; Balantičev Venec sonetnih vencev, 1944) in tako rešil njegovo literarno zapuščino.

Po odhodu iz Slovenije je nadaljeval časnikarsko delo. Skupaj z Rudo Jurčecem in Andrejem Uršičem je v Lienzu izdal prvi slovenski list v begunstvu Demokratična Slovenija (1945). Po prihodu v Rim je napisal in izdal Koledarček slovenskih emigrantov (1946), ki velja za prvo tiskano monografijo v begunstvu. Že v Rimu je pripravljal prevod poljske emigrantske lirike, ki je kasneje izšla v Argentini pod naslovom Žalost zmagoslavja (1970), pozneje je izdal še komentiran prevod Venček poljskih vojaških popevk (1974). V Rimu je začela nastajati tudi pesnitev Velika črna maša za pobite Slovence (1949), ki je pod psevdonimom Jeremija Kalin izšla v Buenos Airesu kot prva leposlovna knjiga slovenske povojne emigracije v tujini. Pod vplivom ločitve od družine je pod pravim imenom izdal pesniško zbirko Poljub (1951), ki jo je posvetil ženi Veri. Nekaj let kasneje ji je sledila že v Rimu nastajajoča pesniška zbirka Kyrie Eleison (1955), ki jo je, tako kot prejšnji dve, z lesorezi oziroma risbami opremila Bara Remec. 1953 je v Buenos Airesu prvič izšlo njegovo besedilo za oratorij Barago na oltar, 1957 z notami skladatelja Alojzija Geržiniča.

V Argentini je z uredniškim delom nadaljeval dominsvetovsko tradicijo. Poskrbel je za izdaje del mnogih starejših (Ivan Pregelj, Stanko Majcen, Narte Velikonja, Ivan Dolenec) in mlajših avtorjev (Ruda Jurčec, Karel Mauser, Zorko Simčič, Vladimir Kos, Marko Kremžar, Franc Bükvič, France Papež, Vladimir Truhlar, Vinko Beličič), vnovič je izdal Balantiča in odkril Ivana Hribovška. Še naprej je prevajal iz poljščine in ruščine, iz španščine pa je prevedel argentinski nacionalni ep Joséja Hernándeza Martín Fierro (1970). Pomemben je tudi njegov prevod Dantejevega Pekla (1959), prevedel je del španskega epa o Cidu. Bil je avtor več kot osemdesetih prevodov, uredil in s spremnimi študijami je opremil več kot štirideset publikacij, bil je avtor več kot 1.000 prispevkov v zbornikih, glasilih in revijah. Njegova dela so objavljena v več antologijah (Dnevi smrtnikov : emigrantsko pripovedništvo (1945–1960) v izboru, 1960; Antologija slovenskega zdomskega pesništva, 1980; To drevo na tujem raste : antologija slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let, 1990; Pod južnim križem : antologija emigrantske proze 1945–1991, 1992). S svojim obsežnim opusom in širokim področjem delovanja je pustil neizbrisen pečat v slovenski kulturni zgodovini, tudi kot mentor slovenskim literatom in drugim ustvarjalcem.

Za svoje prevajalsko delo in za zasluge kulturnega posrednika je prejel več poljskih odlikovanj. Poljska vlada Narodne združitve s sedežem v Londonu ga je 1968 odlikovala z zlatim križcem za zasluge, 1972 mu je Zveza poljskih veteranov podelila zlato častno odličje, 1973 je prejel oficirski križ viteza reda Poloniae Restitutae, eno najvišjih poljskih odlikovanj, 1974 pa je dobil nagrado fundacije Alfred Jurzykowski, najvišjo nagrado za znanstvene, kulturne in umetniške dosežke v poljski emigraciji. Pred drugo svetovno vojno je prejel red sv. Save IV. razreda. Od budimpeštanskega PEN kluba je prejel pisno priznanje s kolajno, 1995 so mu na rojstni hiši v Škofji Loki (na Blaževi ulici) odkrili spominsko ploščo, ob stoletnici rojstva pa še kip v Aleji znamenitih Ločanov (2003) ter ga posmrtno imenovali za častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka (2009). Posmrtno je bil imenovan tudi za častnega člana Slovenskega doma v Buenos Airesu (2003), v katerem je po njem poimenovana dvorana.