Mežan, Ivanka (1926–)

MEŽAN, Ivanka (Ivanka Mežanova, Ivanka Mežan Marinček), gledališka in filmska igralka (r. 18. 6. 1926, Sv. Ana v Slovenskih goricah). Oče Janez Mežan, slikar, likovni pedagog, mati Irma Mežan, r. Gogala, učiteljica. Mož Miloš Marinček, gradbenik, hčeri Maja Žumer, strokovnjakinja za informatiko, in Darja Marinček Prosenc, krajinska arhitektka, sin Marko Marinček, fizik, vnukinja Kristina Žumer, atletinja, biokemičarka oz. molekularna biologinja, vnuk Jan Žumer, atlet, zet Slobodan Žumer, fizik, svak Borut Marinček, metalurg.

Po končani osnovni šoli je šolanje sprva nadaljevala na gimnaziji v Novem mestu (1936–41), nato v Ljubljani na 2. ženski gimnaziji (licej), kjer je opravila šesti in sedmi razred; v njenem zadnjem letu šolanja (1943) je bil celoten razred izključen, ker je ena od sošolk fizično napadla italijansko učiteljico, napad pa je bil povezan z zahtevo okupatorja, da učenke govorijo italijansko. S sedemnajstimi leti je Ivanka Mežan odšla v Črnomelj, tam postala predsednica Ljudske mladine, dočakala kapitulacijo Italije in prihod partizanov, delala kot napovedovalka na Radiu OF in se pridružila igralski skupini Slovenskega narodnega gledališča (SNG), ustanovljenega januarja 1944 na svobodnem ozemlju. Tam je obiskovala gledališki tečaj in kot eno prvih vlog oblikovala Manjo v igri Mateja Bora Težka ura (1944). Sledila sta Angelika v Molierovi komediji Namišljeni bolnik (1945) in Šternfeldovka v Linhartovi Županovi Micki (1945). Po osvoboditvi se je zaposlila v SNG Drama Ljubljana in sočasno v prvi generaciji slušateljev na Akademiji za igralsko umetnost (AIU) v Ljubljani pri profesorjih Ivanu Levarju, Bojanu Stupici, Mariji Veri, Pinu Mlakarju, Slavku Janu in Branku Gavelli študirala dramsko igro (1946–48). V ljubljanski Drami je delala vse do administrativne upokojitve 1979, zatem je sodelovala s številnimi slovenskimi gledališči. Nastopala je v filmih ter igranih oddajah RTV in oblikovala preko devetdeset vlog.

Da je bila igralka z velikim izraznim, slogovnim in žanrskim razponom, je dokazala tako z izvirno oblikovanimi liki iz klasične slovenske in evropske dramatike kot tudi s številnimi mojstrsko oblikovanimi vlogami iz sodobne slovenske, evropske in ameriške dramatike. V prvih povojnih letih je kot skoraj edina mlada igralka v ansamblu upodobila številne mlade like. Eno svojih prvih vlog je oblikovala v krstni uprizoritvi vojne drame Mire Mihelič Svet brez sovraštva (1945), Kolonelovko, ovaduhinjo in italijansko cipo, v kateri pa se v finalu igre vzbudi človečnost; zahtevno vlogo je oblikovala v soigri s plejado vélikih odrskih umetnic, med katerimi je bila tudi Marija Nablocka, ki je bila mladi igralki v veliko oporo ves čas njene umetniške rasti. Povsem drugačna lika je ustvarila kot nežna, zadržana, subverzivne erotike polna Sestra Angelika v drami Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi (1946), nato kot krhka Nina v drami Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi (1947). Kot prvo v nizu zahtevnih vlog iz klasične evropske dramatike je oblikovala Ofelijo v drami Williama Shakespeara Hamlet (1948). Sledila je Dona Angela v igri Calderona de la Barce Dama škrat (1949), bila je Klarica v drami Wolfganga Goetheja Egmont (1950). V drami Federica Garcie Lorce Dom Bernarde Albe (1950) je interpretirala Martirijo, vlogo, za katero je bila že po svojem fizisu kot ustvarjena. Diskretno in nevsiljivo je odigrala vlogo Jacinte v igri Lopeja de Vege Fuenteovejuna (Ovčji kal) (1951). Kot očarljiva, značajna in sentimentalna plesalka je navdušila z vlogo Izabele v igri Jeana Anouilha Povabilo v grad (1952). Julijo v drami Williama Shakespeara Romeo in Julija (1954) je igrala v alternaciji z Dušo Počkaj in vlogo oblikovala v razvoju od dekliške nežnosti, preko rosno razcvetele prve ljubezni; močna, sugestivna je bila njena igra v tragičnih prizorih. Velika, umetniško zrela stvaritev je bila njena Nevesta v drami Federica Garcie Lorce Svatba krvi (1955); najbolj pesniški, zagoneten in igralsko problematičen lik te drame je oblikovala z veliko notranjo napetostjo in obupno razdvojenost nesrečne, na samskost obsojene ženske, in jo povzdignila v simbolno podobo življenja. Povsem drugačno vlogo je oblikovala v farsi Ivana Cankarja Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1956), v kateri je bila pretresljivo smešna Ekspeditorica. Da je igralka s širokim izraznim razponom, je še potrdila z vlogo v drugem delu Williama Shakespeara Historije o Henriku IV., kjer je cipico Dolči Solznodolsko duhovito in živo upodobila kot sramežljivo tičico. Komedijantski dar je razigrala v Molierovi igri Izsiljena ženitev (1956), v kateri je z vsem žarom oblikovala miniaturno vlogo Ciganke. Z dramatiko Federica Garcie Lorce se je vnovič srečala kot Maria v drami Yerma (1959), umetniško zrelo mnogovrstnost je razvila kot Gospodična Supo v bulvarki Jeana Anouilha Ornifle ali Sapica (1959), v kateri je kot nemikavno dekle, stroga, konvencionalna moralistka, ki je že leta nesrečno zaljubljena v svojega »mojstra«, natančno zadela stil bulvarne veseloigre in pri tem ostala v vseh peripetijah – tudi v drzno izpostavljeni erotičnosti – naravna, neprisiljena in neizumetničena. To je bila igralska stvaritev, ki je na njeni umetniški poti pomenila prehod v karakterne in moderne vloge. Izvirno je oblikovala Šarloto Ivanovno v igri Češnjev vrt (1960) Antona P. Čehova, ko je diskretno izrisala boleče ironični podton, ki ga je kot igralka tujka s svojo norčavo artistično spretnostjo vnesla v brezupno razpadlost na smrt obsojenega »plemiškega gnezda«. Novo razsežnost, tokrat z občuteno interpretacijo songov, je pokazala kot Bezniška Jenny v igri Bertolta Brechta Operi za tri groše (1961). Pretresljiva je bila stvaritev Heavenly Finleyeva v drami Tennesseeja Williamsa Mila ptica mladosti (1961), kot Justina v igri Feliciena Marceauja Jajce (1962) je presenetila z ostro izrisano močjo. V realistični igri Arnolda Weskerja Korenine (1964) je Beatie Bryant upodobila kot nekoliko čudaško, zmedeno, v izbranih trenutkih pa tudi intimno sproščeno, radoživo, zanimivo in očarljivo žensko, polno zvedave miline. Z Eleonoro v igri Sławomira Mrožka Tango (1965) je z izvirno karakterizacijo ustvarila povsem originalno figuro buržoazno groteskne dame. V drami Petra Weissa Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata (1966) je Maratovo ženo Simonne Evrard zaznamovala z manično, strastno zagrizenostjo. Med razmeroma maloštevilnimi vlogami, ki jih je oblikovala v krstnih uprizoritvah sodobne slovenske dramatike, izstopa Dominika v drami Mihe Remca Delavnica oblakov (1967), s katero je ustvarila pretresljiv, elegičen dramski lik. V veliki uprizoritvi Ajshilove Oresteie (1968) ji je bila zaupana ena najtežjih vlog: njena Kasandra, tragična trojanska kraljica s preroškim darom, je bila baladna izpovedovalka lastne usode in elegična vidka, močna v svojem prvinskem samoohranitvenem nagonu in trda v zarotitvah, s katerimi je uročila prostor in ljudi, njeni prehodi iz budnosti v trans in prebujanja iz transa v budnost so bili dobesedno prepojeni z grozo, izrazno polni v obrednem plesu – vsa ta stanja pa je izpovedovala s povsem izjemno igralsko energijo in v uprizoritvi ustvarila iskano sintezo obrednega in eksistencialno zavezujočega interpretiranja antične tragedije. Kako dragocena je kot partnerica, je dokazala v uprizoritvi drame Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1970), v kateri je vlogo Gospe Tereze oblikovala v soigri z mlado, neizkušeno igralko Mojco Ribič, interpretinjo vloge Hane. Novo veliko klasično vlogo je oblikovala kot Olga v drami Antona P. Čehova Tri sestre (1971); to je bila človeško enovita, iz enega kosa življenja zgnetena ženska, ki v svoji dobroti vse razume in vztraja v svojem globoko v sebi skritem trpljenju. Priložnost, da razigra svoj komedijski dar, se ji je ponudila kot violinistki Patriciji v igri Jeana Anouilha Orkester (1971), v kateri je oblikovala suho, pretegnjeno, na silo starodeviško, neskončno smešno figuro. Številni raznorodni odrski liki, ki jih je ustvarila v sedemdesetih letih 20. stoletja, govorijo o igralki z visoko profesionalnim odnosom do oblikovanja vloge; njen igralski etos je utemeljen v ansambelski igri, ne glede na to, ali interpretira magistralne vloge ali pa oblikuje igralske miniature, vselej sledi svojemu motu – občutiti lik, delati iz sebe. Eno svojih zadnjih vlog na odru ljubljanske Drame je ustvarila v igri Luigija Pirandella Velikani z gore (1977): njena starka Sgriccia je bila zasnovana iz globin pesnikovega fantazijskega sveta, vsaka njena misel, vsak gib je ustvarjal istočasno videz resničnosti in videz fantazijske podobe istega sveta.

Po upokojitvi je sodelovala s številnimi gledališči po Sloveniji. Na gledališki oder je ponovno stopila na povabilo režiserja Dušana Jovanovića, ki ji je zaupal vlogo Ciganke v krstni uprizoritvi drame Rudija Šelige Svatba (Prešernovo gledališče Kranj, 1981); vlogo je napolnila z ekstatičnim plesom, s temno zarotitveno govorico in baladno izpovedjo tragedije svojega rodu. Pri Slovenskem mladinskem gledališču je v drami Dušana Jovanovića Blodnje (1986) po romanu F. M. Dostojevskega salonsko damo Varvaro Petrovno Stavrogino oblikovala z visoko kultivirano, v poudarjanju zahtevnih odtenkov izjemno plastično igro. Sledil je daljši premor in nato vloga v igri Luigija Pirandella Kot me ti hočeš (Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1993), v kateri je z vlogo tete Lene ustvarila živahno, toplo in ljubeznivo, v odnosu do življenja praktično in stvarno, v nadaljevanju igre pa toliko bolj človeško prizadeto, v materinskem čutenju ranjeno bitje. Gledališko pot je nadaljevala 1997, ko je najprej interpretirala Gospodično Prism v igri Oscarja Wilda Važno je imenovati se Ernest, nato pa je v drami Antona P. Čehova Striček Vanja oblikovala modro in duhovito lucidno staro pestrno Marino (obe v Prešernovem gledališču Kranj). Znova se je vrnila na oder v novem tisočletju, ko je med pomembnejšimi vlogami s soigralko Štefko Drolc v komediji Josepha Kesselringa Arzenik in stare čipke (Gledališče Koper, 2003) oblikovala Martho, drugo od sester Brewsler. Devet let kasneje je vnovič nastopila v drami Antona P. Čehova Tri sestre (Prešernovo gledališče Kranj, 2012), tokrat kot stara služkinja Anfisa. Od odra se je poslovila z glasovno interpretacijo Veverice v obnovljeni lutkovni predstavi Svetlane Makarovič Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2016).

Prvo filmsko vlogo je oblikovala kot potovka Maruša v filmu Matjaža Klopčiča Cvetje v jeseni (1973), med pomembnejšimi stvaritvami pa velja omeniti vlogo Roze v filmu Živojina Pavlovića Let mrtve ptice (1973), Ane v filmu Jožeta Galeta Pustota (1982), Shirley v filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena (2005) in Ivanke v filmu Vlada Škafarja Deklica in drevo (2012).

Za svoje delo je prejela zvezno nagrado FLRJ za vlogo Ofelije v drami Williama Shakespeara Hamlet (1949), Sterijevo nagrado za vlogo Dominike v drami Mihe Remca Delavnica oblakov (1967), Borštnikovo nagrado za vlogo Sgriccie v drami Luigija Pirandella Velikani z gore (1977), nagrado Prešernovega sklada za vlogo Varvare Petrovne Stavrogine v drami Dušana Jovanovića Blodnje po romanu Fjodora M. Dostojevskega (1987). Nagrajena je bila še z Borštnikovim prstanom (1995), nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre (2015), ob devetdesetletnici (2016) z nagrado glavnega mesta Ljubljane in nazivom častna meščanka Ljubljane (2019). Je prejemnica nagrade Ita Rina za življenjsko delo (2024).