Juh, Boris (1935–)

JUH, Boris, gledališki in filmski igralec (r. 18. 1. 1935, Celje). Oče Alfred Nabergoj, stražnik, očim Miroslav Juh, tekstilni tehnik, mati Marija Juh, r. Bajc, šivilja. Žena Mojca Ribič, igralka, hči Polona Juh, igralka.

Osnovno šolo je sprva obiskoval v Vrhpolju pri Vipavi, drugi, tretji in četrti razred v Ljubljani ter peti razred v Majšperku, nato je šolanje nadaljeval na gimnazijah na Ptuju in v Ljubljani. Na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani (AIU, danes AGRFT) se je vpisal 1957 in tam 1962 diplomiral. Že kot študent je nastopal v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (SLG Celje), v SNG Drama Ljubljana in v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Po odsluženem vojaškem roku (1963) se je s sezono 1963/64 zaposlil v Mladinskem gledališču v Ljubljani (danes Slovensko mladinsko gledališče, SMG), marca 1972 pa se je pridružil ansamblu SNG Drama Ljubljana in tam igral vse do upokojitve avgusta 2002. Obsežen je njegov opus filmskih, televizijskih in radijskih vlog.

Poklicno igralsko pot je začel na odru SMG kot Nastopajoči v recitalu Nil, Evfrat, Tigris (1963), sestavljenem iz fragmentov antične poezije in proze. Prvo gledališko vlogo je oblikoval kot Hahaha cirkuški klovn v veseli igri za otroke Conrada Seilerja Klovn in njegov cirkus (1963). Kot Recitator je sodeloval v recitacijskem večeru Ivan Cankar in slovenski igravci (1964), s katerim je triintrideset slovenskih gledaliških ustvarjalcev vseh generacij izrazilo podporo politično obsojani reviji Perspektive. V avantgardnem gledališču Oder 57 je nastopil kot inženir Lajovic v krstni uprizoritvi nasilno prekinjene in nato prepovedane igre Marjana Rožanca Topla greda (1964). V SMG je v naslednjih letih sodeloval pri sedmih krstnih uprizoritvah mladinskih in otroških iger slovenskih avtorjev, med vidnejšimi vlogami je v igri Miloša Mikelna Strip strup denarja kup (1964) nastopil kot Robin Hood, bil je kraljevič Bam v igri Smiljana Rozmana Čudežni pisalni strojček (1964) in Ravnatelj gledališča v igri Leopolda Suhodolčana Narobe stvari v mestu Petpedi (1967). Kot Kardinal Richelieu je nastopil v dramatizaciji romana Alexandra Dumasa Trije mušketirji (1967) avtorja Sławomirja Rodzińskega, bil je Fagin v dramatizaciji romana Charlesa Dickensa Oliver Twist (1970) avtorja Dušana Mlakarja in dr. Fogg v priredbi romana Julesa Verna V osemdesetih dneh okoli sveta (1971) avtorja Pavla Kohouta. Svojo zadnjo vlogo v SMG je odigral v krstni uprizoritvi novoletne pravljice Janeza Žmavca Domača naloga na potepu (1971). Vzporedno je nastopal v eksperimentalnih gledališčih: v krstni uprizoritvi igre Dominika Smoleta Veseloigra v temnem (Študentsko aktualno gledališče, 1966) je oblikoval vlogo Tujca, kot Ženin je nastopil v krstni uprizoritvi igre Danila Lokarja Konjiček (Eksperimentalno gledališče, 1967). Kot gostujoči igralec je v ljubljanski Drami interpretiral Tuzenbaha v igri Antona P. Čehova Tri sestre (1971), v naslednji sezoni pa je že kot član tamkajšnjega ansambla oblikoval Mauricea v drami Davida Mercerja Flint (1972). Sledila je klasična vloga – Tybalt v drami Williama Shakespeara Romeo in Julija (1972), le slab teden zatem pa je v drami Georga Buchnerja Vojček (1972) oblikoval naslovno vlogo. Zvrstile so se manjše vloge v igrah klasične in moderne evropske dramatike, nato pa je v krstni uprizoritvi igre Milana Jesiha Vzpon, padec in ponovni vzpon zanesenega ekonomista (1974) nastopil kot Sekretar in Inženir. V eksperimentalnem gledališču Glej je v odrski priredbi romana Izidorja Cankarja S poti (1974), delu Marka Slodnjaka in Aleksandra Zorna, oblikoval lik Gospoda; za Juhovo igralsko rast je bila to pomembna, značilna igra – v vlogi prijatelja, sopotnika in spremljevalca se je spretno izognil pozi rezonerja in lik obogatil z domiselno oblikovanimi nemimi komentarji, v katerih ni manjkalo senc dvoma, skepse, celo omajane profesorske samozavesti ne ali pa hipno nakazane samoironične provincialnosti, prelivov v živo radovednost in prehodov v samozavestnejšo, tudi dovolj trpko vednost o nečem morda nemogočem. Svojo prvo vlogo v uprizoritvah del Ivana Cankarja je oblikoval kot Maks v drami Kralj na Betajnovi (1975): poudaril je notranjo stisko, razdvojenost in moralno moč tega cankarjansko nemočnega akterja. Sledili sta manjši vlogi v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet: Poštar v igri Veselica v Blatnem dolu, ki jo je iz polemičnih tekstov Ivana Cankarja sestavil Jurij Souček, in Drugi oficir OZNE v krstni uprizoritvi dela Ukana (1975) Toneta Svetine v dramatizaciji Janeza Povšeta. V igri Maksima Gorkega Otroci sonca (1975) je nastope znanstvenika Protasova obogatil s natančno izrisanimi razpoloženjskimi trenutki. V igri Sławomirja Mrożka Emigranta (1975) je vlogo Emigranta AA oblikoval z racionalno izraznostjo in ostrino; ustvaril je lik modernega disidenta, skeptičnega in ciničnega razumnika brez vere in iluzij, a v tem globoko v sebi obupanega, ljudomrznega in do kraja samotnega bitja. V krstni uprizoritvi igre Gregorja Strniše Driada (1976) je nastopal kot Mož s flavto, dr. Bogomir Magajna in Astronom z daljnogledom. S Cankarjem se je vnovič srečal v vlogi literata Siratke v farsi Za narodov blagor (1976) in poudaril značilno eksistenčno odvisnost razumnika. Kot Leone v drami Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi (1978) je briljiral z umsko eleganco, subtilno oblikovano ranljivostjo in ostro artikulirano upornostjo ter z natančno nadzorovano, z likom docela usklajeno fizično akcijo. Sledil je novi Cankar in v drami Hlapci (1980) njegov Pisk v naravnost srhljivo oblikovani agresivni pijanosti. V drami Dominika Smoleta Krst pri Savici (1981) je Tajnika oglejskega patriarha interpretiral kot mrzlega stremuha. Učitelja in organista Ksaverja v krstni uprizoritvi drame Draga Jančarja Disident Arnož in njegovi (1982) je oblikoval kot protislovno osebnost. V dramatizaciji romana Fjodorja M. Dostojevskega Bratje Karamazovi (1984) avtorja Andreja Hienga je Ivana Fjodoroviča Karamazova igral z ledeno demonično strastjo ciničnega ideologa, obenem pa kot v sebi razklanega, dvomečega, blaznega premišljevalca; vrhunska je bila njegova interpretacija monologa o velikem inkvizitorju. Orgona v komediji Jeana-Baptista Poquelina Moliera Tartuffe (1984) je domiselno izrisal v dolgočasnega, naivno verujočega soproga, ki zavestno zavaja samega sebe. V krstni uprizoritvi Dominika Smoleta Igra za igro (1985) je oblikoval smešnega, v nesnažno usodo vdanega Pobiralca slačilkinega perila. Nova velika stvaritev je bil Hiisi v krstni uprizoritvi novitete Daneta Zajca Kalevala (1986): z intenzivno, artistično rafinirano, a hkrati v izboru izraznih sredstev disciplinirano selektivno igro, s srhljivo groteskno mimiko in igro morilskih rok je bil njegov Hiisi utelešenje strastnega, hladnega satanizma, poosebljeno neuničljivo zlo, ki z naslado uničuje življenje okoli sebe. V drami Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1986) je razmeroma skromno vlogo Slikarja z izborno govorno interpretacijo, odrsko učinkovito in stilno dovršeno igro oblikoval v polnokrven lik. V krstni uprizoritvi igre Milana Kleča Dr. roman (1987), persiflaži tega popularnega literarnega žanra, je duhovito okarakteriziral koleričnega pacienta, iniciativnega »infarktaša«, »srednjeletnika« in voajerja Mitjo, nastopil pa je tudi kot Pripovedovalec. V igri za dva igralca Sławomirja Mrożka Kontrakt (1988) je kot nekdanji komediograf Magnus lepo poudaril bolestno občutljivega človeka, pedantnega kapriciozneža in ostarelega intelektualca, duhovito je izrisal prevladujočo apatičnost. V drami Friedricha Schillerja Marija Stuart (1989) je kot Marijin čuvar, vitez Paulet, lik strogega, a pravičnega čuvarja razvijal v smeri vedno bolj razumevajočega in zagrenjenega človeka. V drami Heinricha Kleista Princ Homburški (1989) pa je kot knez Friedrich Wilhelm predvsem s skrbno oblikovanim govorom ustvaril ustrezno dominanten lik mrkega kneza, ki s strogostjo železnega vodje in z diplomatsko preudarnostjo vladarja brani vojaški zakon in krepi avtoriteto prestola. Kot Arkadij Sergejevič Islajev v igri Ivana Sergejeviča Turgenjeva Mesec dni na kmetih (1990) je bil racionalen, delu in napredku predan posestnik, ki ga čustveni nemiri v najbližji okolici za trenutek vržejo iz tira. Njegov arhitekt Kuzma Plechanov v igri Václava Havla Sanacija (1990) je bil introvertnež, ki že od vsega začetka nosi razviden pečat smrti. V krstni uprizoritvi drame Toneta Partljiča Kakor pečat na srce (1991) je razumniku Slavku oblikoval predvsem svetlo ljubezensko zaupljivost, ki jo le za malo časa izpodrine zgrožena prizadetost, v »ideoloških« pogovorih je ostal neomajno čist, a tudi osupel nad razklanostjo sveta. Sledila je krstna uprizoritev igre Matjaža Zupančiča Izganjalci hudiča (1991) in v njej vloga Davida, zavrtega, frustriranega soproga in fetišista; to je bila njegova zadnja v nizu enaindvajsetih vlog, ki jih je oblikoval v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet. Sledile so vloge v dramah Williama Shakespeara: v drami Kralj Lear (1992) je preudarnega in zvestega grofa Kenta izrisal v čisto nasprotje hinavskemu dvoru; v naslovni vlogi v drami Kralj Henrik IV. (1994) je bil trd, neusmiljen, odločen, a v občuteni interpretaciji že do tragičnih razsežnosti utrujen, v sebi zlomljen kralj; v drami Hamlet (1994) je kot Duh Hamletovega očeta v skladu z režiserjevo postavitvijo drame dobil človeško podobo elegantnega sprehajalca, razsežnost nadnaravne sile pa je oblikoval z votlo zamolklim glasom. Kot gostujoči igralec je v uprizoritvi igre Dominika Smoleta Zlata čeveljčka (Prešernovo gledališče Kranj, 1995) v vlogi Predsednika senata ves čas brzdal njegov temperament in ga na videz tudi obvladoval, v tem na trenutke razvidno poudarjenem notranjem boju pa je oblikoval zanimivo nakazana stanja ambivalentnosti in odločnosti. Njegov vojaški zdravnik Čebutikin Ivan Romanovič v drami Antona Pavloviča Čehova Tri sestre (1995) je bil podrejen senilni sentimentalnosti in pijanstvu, manj je prišlo do izraza njegovo streznjenje ob tragičnem spoznanju resnice o lastnem življenju in bežanju pred njo. V igri Georgesa Feydeauja Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob (1996) je s prefinjeno komično igro izrisal hišnega zdravnika, doktorja Finachea. Ob prelomu tisočletja je oblikoval več manjših vlog, pomembnejše so: Mech v igri Bertolta Brechta Baal (1998), Afanazij Ivanovič Tocki avtorja Mileta Koruna v »montaži« romana Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega Idiot (1999), Komtur v igri Gregorja Strniše Ljudožerci (2000). Zadnjo vlogo na odru ljubljanske Drame je, že po upokojitvi, odigral kot Dekan v igri Thomasa Bernharda Izboljševalec sveta (2003).

V drugi polovici sedemdesetih, zlasti pa v osemdesetih letih 20. stoletja je ustvaril veliko filmskih vlog, pomembnejše so: Kozlevčar v filmu Vojka Duletiča Med strahom in dolžnostjo (1975), Fritz v filmu Matjaža Klopčiča Iskanja (1979), Anton v filmu Živojina Pavlovića Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Jakob v filmu Jožeta Galeta Pustota (1982), Andrej v Dediščini (1084) Matjaža Klopčiča, Ivan v filmu Andreja Mlakarja Christophoros (1985). Številne vloge je ustvaril v televizijskih igrah in nadaljevankah, kot igralec z izjemno kultiviranim govorom je veliko vlog oblikoval v radijskih igrah.

Prejel je Borštnikovo nagrado (1978) in nagrado Prešernovega sklada (1979), obe za vlogo Leonea v drami Gospoda Glembajevi. Borštnikovo nagrado je prejel tudi za vlogo Slikarja v drami Dogodek v mestu Gogi (1987). Na področju filmskega ustvarjanja je na Tednu domačega filma v Celju 1982 postal Stopov igralec leta za vlogo Jakoba v filmu Pustota in Stopov igralec leta na Tednu domačega filma (Celje, 1985) za vlogo Martina v filmu Christophoros. Prejel je nagrado na mednarodnem TV festivalu Zlatnata pakla v Plovdivu za vlogo Kurnika v tv drami Pasja pot (1983) in nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre (2016), ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev.