Herzog, Miran (1928–2001)

HERZOG, Miran, gledališki režiser, gledališki pedagog (r. 16. 8. 1928, Ljubljana; u. 14. 11. 2001, Ljubljana). Oče Jožef Herzog, železniški uradnik, mati Mira Herzog, r. Podkrajšek. Hči Blagajana Herzog Velikonja, biologinja, stric Emil Podkrajšek, založnik, urednik, sestrična Jana Milčinski, pisateljica, novinarka, prevajalka.

Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani, nadaljeval na IV. državni realni gimnaziji, se tam aprila 1943 kot sodelavec agitprop grupe vključil v narodnoosvobodilno gibanje in bil 1946/47 predsednik mladine. Po končanem šolanju je od septembra 1947 do januarja 1948 delal kot tiskovni referent pri Triglav filmu, od januarja do avgusta 1948 pa kot referent v propagandnem oddelku Komisije za kinematografijo pri vladi LRS. Študij je nadaljeval na akademiji za gledališče (Akademija za pozorišnu umetnost) v Beogradu in tam 1952 diplomiral. Tri sezone je bil zaposlen kot dramski režiser v narodnem gledališču v Banjaluki. Po vrnitvi v Slovenijo je bil 1955–63 zaposlen kot stalni režiser v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Drama Maribor in 1959–62 ravnatelj gledališča. 1963–65 je bil kot režiser zaposlen v Slovenskem ljudskem gledališču (SLG) Celje. Po vrnitvi v Ljubljano 1965 je bil v študijskem letu 1965/66 imenovan za asistenta za osnove dramske igre in režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). 1967 je po uspešno opravljeni habilitaciji z naslovom Krstna uprizoritev tragedije A. T. Linharta Miss Jenny Love – Problemi in rešitev postal docent, 1977 je bil izvoljen v naziv rednega profesorja za gledališko režijo. Na AGRFT je bil zaposlen do upokojitve 1984. 1972–74 je bil rektor, 1981–84 pa dekan AGRFT. Bil je pobudnik srečanj gledaliških akademij iz vse Jugoslavije – Srečanje mladih (Susret mladih) v okviru festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu. Ob uspešnem pedagoškem delu je režiral v slovenskih dramskih in lutkovnih gledališčih ter na številnih odrih po Jugoslaviji.

Že v svojem triletnem banjaluškem obdobju je ustvaril žanrsko raznolik niz predstav v razponu od komedije in spevoigre do psihološke in zgodovinske drame; izpostaviti velja režijo Celjskih grofov (1954) Bratka Krefta, prvo v nizu režij klasične in sodobne slovenske dramatike, pri čemer so zlasti slednje, povečini krstne uprizoritve pomemben del njegovega opusa. Tako med prvimi uprizoritvami, ki jih je oblikoval na odru mariborske Drame, zasledimo krstno uprizoritev ljubezenske drame Svetloba velike samote (1956) Branka Hofmana. Sledila je zgodovinska drama Tugomer (1959) Frana Levstika, nato pa krstna uprizoritev novitete Miloša Mikelna Golobje miru (1960) – v tej groteskni podobi sveta pred atomsko vojno je Herzogova režija še poudarila groteskni ton kot posmeh iluzijam preprostega človeka. Na oder mariborske Drame je postavil Antigono (1960) Dominika Smoleta; po krstni uprizoritvi na Odru 57 je bila to druga uprizoritev te drame. Herzog je delo zvrstno opredelil kot filozofsko dramo, katere težišče je v besedi, in temu ustrezno je igro oblikoval na praznem, neomejenem prostoru, brez odrskih elementov, ki bi lahko odtegnili pozornost gledalca od besedila. Asketsko, dosledno na nemoteno sprejemanje besedila naravnano režijo je podčrtaval z osmišljenimi mizanscenskimi premiki na podiju, ki je bil rahlo nagnjen proti avditoriju, s čimer je poudaril negotov položaj protagonistov, in z izrazno bogatimi spremembami svetlobe v različnih barvnih tonih. Le dan za krstno uprizoritvijo dramske intarzije Igorja Torkarja Svetloba sence (1961) je igra v Herzogovi režiji zaživela še na odru mariborske drame, leto za tem pa je sedemletno delo v mariborskem gledališču sklenil s svojo prvo uprizoritvijo dramatike Ivana Cankarja, farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1962); izpostavil je problem zavrtosti Šentlorjancev, njihovo poniglavost in človeško majhnost.

V SLG Celje je krstno uprizoril mladinsko igro Jureta Kislingerja Izlet (1963), krstil je Srečne zmaje (1963) Mihe Remca; uprizoritev te angažirane drame o ribičih, ki so se znašli v območju jedrskih poskusov in ki izpostavljeni sevanju počasi umirajo, je odlikovala zgledna ansambelska igra. Večletno sodelovanje z Mestnim gledališčem ljubljanskim (MGL) je začel s svojo drugo uprizoritvijo dramatike Ivana Cankarja, farso Za narodov blagor (1974). S kolažno tehniko kontrastiranja, ostrega kontrapunktiranja in grotesknih ploskovitih povečav je skušal intenzivirati aktualnost Cankarjevega dela in igro stilno približati sodobnemu odrskemu izrazu. Nadaljeval je z duhovito, do perfekcije izbrušeno postavitvijo krstne uprizoritve satiričnega kabareja Miloša Mikelna Inventura 65 (1965), v sedemdesetih letih 20. stoletja pa je nanizal vrsto krstnih uprizoritev slogovno sorodnih del, kot prvo igro Žarka Petana Gospod Evstahij iz Šiške (1970), prirejeno po komediji Eugèna Labicha Ljubljeni Célimare. Obrtno zahtevno komedijo Miloša Mikelna Zaradi inventure zaprto (1976) je Herzogu uspelo oblikovati v odrsko živahen utrip sekvenc, izpolnjenih z dovolj intenzivnim ritmom ter pevsko, v plesu in gibu uspelimi ter domiselno oblikovanimi nastopi. Niz krstnih uprizoritev komedijskih novitet je sklenil z igro Pavla Lužana Zlati časi, lepi krasi (1977). Predstavo je oblikoval z verističnimi detajli družinske vsakdanjosti, kot kontrast tem prizorom pa je prenos reklamne bleščave v gledališki izraz označil s tipičnimi potezami in z zanj značilno nakazano ironijo. V osemdesetih letih 20. stoletja je nadaljeval s krstnimi uprizoritvami komičnih iger: monodrami Miloša Mikelna Direktni prenos (1981) in Fraklova vrnitev (1984) je uprizoril z igralcem Zlatkom Šugmanom. Na oder je postavil kabaret Svetlane Makarovič in Aleša Kersnika Partija kart (1983). Krstil je igro Mateja Bora Ples smeti (1969), napisano v blank verzu in tematsko opredeljeno kot »igra o (večni) oblasti«. Slogovno zahteven izziv je bila krstna uprizoritev drame Miloša Mikelna Stalinovi zdravniki (1972); dokumentarni prizori iz preteklosti so se v Herzogovi režiji spretno prepletali z dogajanjem drame ter se pri tem ritmično zlivali in prostorsko dopolnjevali v domišljeno oblikovano celoto.

Povsem drugačno mojstrstvo je pokazal s prvo slovensko uprizoritvijo viharniške mladostne drame Antona Tomaža Linharta Miss Jeny Love (1967). Suvereno je vzpostavljal slogovno ravnotežje, v nemajhni meri tudi zato, ker je poleg občutno niansirane mere in občutka za melodiko, gibanje, situacije, ritem, odnose, spopade, strasti in čustvovanje kot bistveni sooblikovalni element burne romantične atmosfere domiselno vključil svetlobne učinke. Izvirno je k interpretaciji Cankarja pristopil kot režiser predstave Moje izbe (1976), podnaslovljene Večer samogovorov Ivana Cankarja. Besedilo je iz odlomkov iz pisateljevih del oblikoval Primož Kozak, interpretiral pa Rudi Kosmač; v zunanjem izrazu asketska predstava, dosledno osredotočena na govorjeno misel, je bila v polnem sozvočju z notranjo intenzivnostjo igralčeve interpretacije. Uprizoritvi v krogu prilagojena igra Pierra Fresnaya in Jacquesa-Henrija Duvala Rameaujev nečak (1966), po dialogu Denisa Diderota, je bila razumno razčlenjena, v menjavi situacij in v intonaciji dialogov spretno uravnovešena obdelava Diderotovega enoličnega, le na realistično pripovednost uglašenega besedila, ki pa je prehajala v pravo komedijantsko parado z bogatimi igralskimi odtenki solista Aleksandra Valiča.

Med njegovimi uprizoritvami klasične evropske dramatike velja omeniti Ukročeno trmoglavko (1965) Williama Shakespeara, ki jo je odlikovala dinamična režija s težnjo po izvirni interpretaciji in posodobitvi odrskega izraza. Priredbo Stefana Zweiga Ben Jonsonove igre Volpone (1958) je domiselno oblikoval v pravi ples za denar, pri čemer je pokazal izvirnost v stilizaciji ter na izhodišču renesančne komedije, njenega spoznavnega sveta in tipizacije likov gradil nadčasovno vrednost igre. Z režijo drame Georga Büchnerja Leonce in Lena (1971) je Herzogovo vztrajno oblikovanje sodobne gledališke izraznosti na slovenskem odru dozorelo, zaživelo svojo lastno poezijo gledališkosti in subverzivnost lastne teatrske umetnosti; Büchnerjevo poetično igro je ves čas razvijal v odrskem prostoru gledališke podobe, ki so – zvesto sledeč avtorjevemu ritmu pravljično lirične grotesknosti – človeško izpraznjenost in nevzdržnost nasilja vse bolj bližale razosebljenosti. Njegova režija drame Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1980) je pomemben prispevek k interpretaciji Grumove dramatike: učinkovito je vzpostavljala nove odnose med protagonisti igre in dala niz novih, močnih interpretacij posameznih likov. Herzogova režija drame Antona Pavloviča Čehova Striček Vanja (1984) je zaživela kot začetek sodobnejšega, bolj stvarnega interpretiranja dramatike Čehova. Režiser je pozornost posvetil natančnemu izrisu dvojnosti, značilnih za dramatiko Čehova: surovost, nepodkupljivost življenja samega, ki se pokaže pod melodramatičnostjo, obrat iz melodrame v tragikomičnost.

V Herzogovem opusu zasledimo razmeroma malo režij takrat aktualne antidrame. Izstopata zgodnji odrski postavitvi iger Fernanda Arrabala Piknik na bojišču (1962) in Tango (1965) Sławomira Mrožka. Uspešnejša je bila režija Tanga, saj je delo v Herzogovi režiji zaživelo kot polnokrvna teatrska predstava ter kot učinkovit poziv k premisleku o evolucijah, revolucijah diktaturi in oblasti. Izjemno obsežen in žanrsko raznolik je Herzogov opus moderne in sodobne svetovne dramatike. Izviren režijski pristop je pokazal že z zgodnjo uprizoritvijo drame Uga Bettija Zločin v sodni palači (1957). Svoj koncept je deduciral na en sam skupni imenovalec – na simbolizem v organizaciji odrskega prostora mizansceni, igri; ustrezno impresivno, mračno atmosfero je ustvaril z lučnimi učinki in se s to režijo uveljavil kot izrazito ustvarjalna osebnost. Dar za oblikovanje komedije je v polni meri razvil z režijo igre Jacinta Benaventeja Ideali in koristi ali Roka roko umije, obe obraz (1959). Uprizoritev je oblikoval kot commedio dellˊarte, natančno v mizanscenski postavitvi, izpovedno bogato v igralčevi gesti in gibu. V tragikomediji Friedricha Dürrenmatta Obisk stare gospe (1960) je izpostavil tragično usodo trgovca Alfreda Illa in oblikoval v zasnovi grozljivo, a v sporočilu grenko komedijo. Za moderno slovensko gledališče pomemben dogodek je Herzogova uprizoritev drame Tankreda Dorsta Žena pred obzidjem (1962). Z asketsko režijo, ki je gradila na racionalni, logično prečiščeni besedi, na pantomimi in na likovno dognani mizansceni, obogateni s stiliziranimi potezami japonskega gledališča, je Herzog ustvaril eno prvih čistih režij brechtovskega gledališča na naših odrih. V drami Maxa Frischa Andora (1963) je poudaril osnovno idejo dela: obsodbo sleherne diskriminacije, upor zoper njo. Korenine (1964) Arnolda Weskerja je z izostrenim občutkom za slog izoblikoval v mehko, realistično podobo angleških delavskih interesov ter jih napolnil z ležernim minevanjem in lenobno, monotono atmosfero, ta svet pa je oživil z razumno zasnovano igro detajlov. Igro Prekrščevalci (1968) Friedricha Dürrenmatta je poživil s prefinjenim občutkom za humorni detajl in z zglednim vodenjem ansambelske igre ustvaril visoko umetniško dejanje. Dramo Edwarda Albeeja Kočljivo ravnovesje (1969), izniansiran prikaz družbe, ki vegetira v dolgočasju, praznini, prenasičenosti od blagostanja in odsotnosti vsega duhovnega, je oblikoval v natančno zgrajeno in igralsko močno predstavo. Igro Alekseja Nikolajeviča Arbuzova Staromodna komedija (1977) je režiral nevsiljivo, natančno in zbrano ter interpretoma dal trdno izhodišče za oblikovanje vrhunskih igralskih stvaritev. Igro Harolda Pinterja Prevara (1979) je zrežiral v slogu psihološkega realizma. Kritika je predstavo ovrednotila kot bržčas najboljšo postavitev Pinterjeve dramatike na slovenskih odrih. Angažirano igro brazilskega režiserja in dramatika Augusta Boala S pestjo proti nožu (1984) je vodil v smeri visoke stilizacije in moderne psihološke igre, ki je poudarjala bivanjsko stisko protagonistov igre, specifičnim zahtevam Boalove dramaturgije pa se je približal s prizori magičnega realizma in na tej ravni ustvaril predstavo, ki jo je napolnjevala sugestivna odrska poetika, polna skrbno oblikovanih detajlov in rafinirano zgrajenih, čistih prehodov med prizori, menjavami časa in prostora ter preobrazb iz lika v lik.

Pomemben, med slovenskimi dramskimi režiserji izjemen opus je ustvaril kot oblikovalec predstav za otroke in mladino. Sprva je režiral predvsem igre slovenskih avtorjev, izpostaviti pa velja predvsem niz predstav, ki jih je oblikoval v Slovenskem mladinskem gledališču (MG) in v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL). Igra Pavla Kohouta V osemdesetih dneh okrog sveta (1971) po romanu Julesa Verna se je na odru odvrtela v intenzivnem tempu, izvirne režijske rešitve in domislice so si sledile v igrivem ritmu. V uprizoritvi igre Edmonda Rostanda Cyrano de Bergerac (1975) je ob radikalni redukciji oseb iskal vzporednice med Cyranojem in njegovo druščino ter sodobnim občutenjem sveta blue jeans generacije. Krstno uprizoritev igre Borisa A. Novaka Mala in velika luna (1984) je zasnoval v skoraj praznem, odmevajočem prostoru vesolja, ki je skladno z besedilom vzbujal hkrati občudovanje in občutek večne, nepotešljive osamljenosti, na to vesoljno prizorišče pa je nanizal posamezne prizore domišljijskega dogajanja. Tri pravljice Hansa Christiana Andersena v dramatizaciji Bogomirja Verasa, uprizorjene pod naslovom Daleč od dvorca (1987), je oblikoval v smiselno komponirano predstavo, ki se je dobesedno rojevala iz avditorija, se na odru razvila v učinkovito stopnjevano odrsko iluzijo in se s končnim deziluzionističnim prizorom spet vrnila v avditorij. Andersenovo pravljično motiviko je uprizoril tudi v lutkovni tehniki; v uprizoritvi pravljice Slavec (1992) v dramatizaciji Františka Pavlička in Matjaža Lobode je omilil politično, družbeno angažirano plast odrske predloge in z animacijo drobnih, sugestivnih marionet ustvaril poetično predstavo, ki je poudarjala subtilnost in liričnost prvinskih medčloveških odnosov.

Povsem izjemen pa je Herzogov opus štirih lutkovnih predstav po klasičnih slovenskih proznih besedilih. Kozlovska sodba v Višnji gori (1981), duhovit, kot igra sproščene domišljije oblikovan spektakel na prostem, v katerem je Herzog uspešno združil elemente izvirne zgodbe Josipa Jurčiča in igrivo variacijo Svetlane Makarovič na to temo; s skladnim povezovanjem različnih lutk in raznorodnih lutkovnih tehnik, v kombinaciji žive igralčeve igre in igre z lutko, je ustvaril predstavo, polno svežih teatrskih in animacijskih domislekov. Lastno dramatizacijo, parodijo povesti Frana Levstika Martin Krpan (1984), popestreno s songi Svetlane Makarovič, je uprizoril v tehniki velikih lutk, ki so jih vodili v črno oblečeni animatorji; uprizoritev je z elementi happeninga, operete in groteske razvil v bogat preplet odrske domišljije, lutkarske spretnosti in duhovite ironične aktualizacije uprizarjanega slovenskega mita. Fantastično povest Janeza Trdine Kresna noč (1991) je dramatiziral kot snemalno knjigo; zavestno je zapuščal raven jezika in predstavo razvil v ognjemet vizualnih, zvočnih, mizanscenskih in animatorskih domislic, ki niso bile nikoli same sebi namen. S podvajanjem žive igralčeve igre in igre z enako kostumirano lutko je oblikoval natančno skomponirano dvojno podobo, ki je junaku omogočala hkratno sodelovanje v svetu lutk in v čarobnem dogajanju. Slovensko tetralogijo je sklenil z režijo povesti Bogomirja Magajne Brkonja Čeljustnik (1998) v lastni dramatizaciji. Dramaturško in režijsko domišljeno pripoved o resničnem in hkrati pravljično ljudskem svetu je gradil predvsem z zvokom, ki je napolnjeval atmosfero uprizoritve. Vizualnost oz. likovnost je bila v Herzogovem režijskem konceptu združujoči element, ki je različnost prevajala na skupno raven – ljubezen in lepoto.

1959 je prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za najboljšo režijo v slovenskih gledališčih za igro Ideali in koristi v izvedbi SNG Drame Maribor; 1963 nagrado ZDUS za režijo igre Žena pred obzidjem v izvedbi SLG Celje; 1969 Nagrado Prešernovega sklada za režijo drame Prekrščevalci v izvedbi MGL; 1970 Sterijino nagrado za režijo igre Ples smeti v izvedbi MGL; 1971 nagrado na Borštnikovem srečanju za režijo igre V osemdesetih dneh okoli sveta v izvedbi MGL; 1972 nagrado delovnih organizacij za režiji drame Stalinovi zdravniki v izvedbi SLG Celje in igre Trnuljčica preveč in trije palčki v izvedbi MGL; 1983 zlato značko, diplomo in denarno nagrado na 3. bienalu Jugoslovanskega lutkarstva v Bugojnu za »raziskovalni odnos do domačega teksta« (skupaj s Svetlano Makarovič) in nagrado za režijo igre Kozlovska sodba v Višnji gori v izvedbi LGL. Uprizoritev je prejela tudi nagrado mesta Bugojno za najboljšo predstavo v celoti; 1985 je prejel prvo nagrado in posebno priznanje žirije na 18. Mednarodnem festivalu lutkovnih gledališč (PIF) v Zagrebu za najboljšo predstavo v celoti igre Martin Krpan v izvedbi LGL.