Dular, Andrej (1953–)

DULAR, Andrej, etnolog, muzealec (r. 20. 8. 1953, Novo mesto). Oče Jože Dular, pesnik, pisatelj, muzealec, mati Silva Dular, r. Fux, uslužbenka. Brat Janez Dular, arheolog, žena Nives Sulič Dular, etnologinja, anglistka, prevajalka, svakinja Anja Dular, arheologinja, bibliotekarka.

Osnovno šolo je končal 1968 v Metliki, Tehniško srednjo šolo pa 1972 v Krškem. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL) je 1980 diplomiral iz etnologije in slovenskega jezika s književnostjo. Magistriral je 1992 na FF UL z delom Vinogradništvo in vinogradniki Bele krajine (od zadnje četrtine 19. stoletja do danes).Bil je prvi kustos etnolog v Belokranjskem muzeju v Metliki (1981‒86). Strokovni izpit za kustosa je opravil 1982. V Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) v Ljubljani je bil 1986–90 kustos pedagog, od 1991 do upokojitve 2021 kustos za obrt in trgovino. 1992 je postal višji kustos, 1996 muzejski svetovalec in 2008 muzejski svetnik.

V Belokranjskem muzeju se je ukvarjal s splošnimi etnološkimi vprašanji Bele krajine, še posebej z vinogradništvom in z njim povezanim načinom življenja, ter s sistematičnim zbiranjem materialne dediščine, njenim hranjenjem in preučevanjem, interpretacijo in razstavljanjem (Vinogradništvo, Svetila skozi čas). Organiziral in vodil je mladinske raziskovalne tabore v Beli krajini in bil na njih mentor mladim raziskovalcem. V SEM je raziskoval in urejal obsežen materialni fond obrtnih in rokodelskih dejavnosti s celotnega slovenskega etničnega območja, ga dopolnjeval in interpretiral v člankih, razpravah in na razstavah s katalogi (V podobe ujeti indigo : modrotisk na Slovenskem; Moj narod – moja država kot del stalne razstave; Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta; Lectarstvo je krajcarkšeft: Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica in trgovina iz Ljubljane). Z raziskovalnimi spoznanji se je udeleževal simpozijev in zborovanj ter predaval slušateljem univerze za tretje življenjsko obdobje, študentom Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, turističnim vodnikom, vodnikom folklornih skupin in drugi javnosti ter obiskovalcem SEM.

Bil je pobudnik in urednik knjižne zbirke Knjižnica SEM (1989–97, 2004), od 2005 član njenega uredniškega odbora, 2014‒16 urednik Etnologa, urednik in avtor besedil publikacij interdisciplinarnih in etnoloških mladinskih raziskovalnih taborov v Beli krajini (Suhor pri Metliki, 1984; Podzemelj, 1985, 1986; Adlešiči, 1987; Dragatuš, 1988; Stari trg ob Kolpi, 1989) in 1996–2007 član uredniškega odbora Argo. Njegova filmografija obsega prek dvajset filmov z različnih področij etnološkega raziskovanja, zlasti obrti in rokodelstva, vinogradništva in nekaterih šeg v Sloveniji. Za Enciklopedijo Slovenije in Slovenski etnološki leksikon je prispeval gesla o vinogradništvu in obrteh. Objavljal je v Slovenskem etnografu, Etnologu, Glasniku SED, Traditiones, Kroniki, Zgodovinskem časopisu, Etnološki tribini, Argu, Borcu, Dolenjskem listu, Dolenjskih razgledih, Rasti, Slovenskem izseljenskem koledarju, Sloveniji in GEI. 1985–89 je bil predsednik Belokranjskega muzejskega društva.

Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj: Župančičevo diplomo za etnološko delo v Beli krajini (1991), Murkovo priznanje za razstavo V podobe ujeti indigo v SEM (2002), skupinsko Valvasorjevo priznanje za stalno razstavo Med naravo in kulturo v SEM (2007), skupinsko Murkovo priznanje za stalno razstavo Jaz, mi in drugi v SEM (2010) ter Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo (2018).