Dravec, Josip (1912–1996)

DRAVEC, Josip, etnomuzikolog, glasbenik (r. 25. 9. 1912, Martjanci; u. 2. 4. 1996, Zagreb, Hrvaška). Oče Ivan Dravec, mati Karolina Dravec, r. Horvat.

Otroška leta je preživljal v Martjancih. Šolal se je sprva v Martjancih, nato je obiskoval Državno realno gimnazijo v Murski Soboti, 1934–37 pa gimnazijo v Beogradu. Na glasbeni pedagoški šoli v Beogradu se je šolal 1935–39 in pridobil naziv učitelja glasbe v srednjih šolah. Zaključni izpit na gimnaziji in strokovni izpit za naziv profesorja v srednji glasbeni šoli na akademiji za glasbo je opravil 1961 v Zagrebu.

Zaposlen je bil kot glasbeni pedagog in glasbenik: bil je dirigent in učitelj v glasbeni šoli Stanković (1939–41), nato pa od 1945 učitelj na vojni glasbeni šoli v Zagrebu. Na visoki šoli za glasbo JNA je bil 1945–49 upravnik in profesor teoretičnih predmetov, 1949–52 je honorarno poučeval glasbeno vzgojo in petje na IX. gimnaziji v Zagrebu. Vodil je šolske pevske zbore, s katerimi je javno koncertiral. 1961 je poučeval violino na srednji glasbeni šoli Vatroslav Lisinski v Zagrebu. Kot violist je 1950 sodeloval v simfoničnem orkestru Radia Zagreb, 1950–62 v opernem orkestru hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, 1963–76 pa v orkestru zagrebške filharmonije. Bil je dolgoletni član združenja orkestralnih umetnikov Socialistične Republike Hrvaške (1951–71).

Kot zunanji sodelavec inštituta za narodno umetnost (Institut za narodnu umjetnost, zdaj Institut za etnologiju i folkloristiku) v Zagrebu je začel 1949 zbirati in raziskovati ljudsko glasbo, sprva v Prekmurju (1949–51) in pozneje še v Prlekiji (1962–68). K raziskovanju ga je spodbudil hrvaški etnomuzikolog Vinko Žganec, po katerem je Dravec prevzel raziskovalno metodo in metodo analize zbranega gradiva. Na podlagi terenskega gradiva je objavil za glasbeno folkloristiko temeljni monografiji – Glasbena folklora Prekmurja in Glasbena folklora Prlekije. Obe odlikuje raziskovalna in analitična sistematika; pri tem se je zgledoval pri uveljavljenih raziskovalcih – poleg Vinka Žganca še pri Jerku Beziću, Zmagi Kumer in Vilku Novaku.

V Prekmurju je zbral 600 pesmi, od tega je objavil 425 melodij in 388 besedil. V Prlekiji je zbral 570 melodij in 515 besedil. Pri terenskem delu je uporabljal tudi magnetofon, s katerim je na trakove posnel 515 pesmi, ki jih je pozneje Glasbenonarodopisnemu inštitutu ZRC SAZU podarila hči Jasna Dravec Braun. Prejeto zvočno gradivo je bilo digitalizirano in objavljeno v elektronski izdaji knjige (zbirka EZMono, 2017).

Pri zbiranju in pozneje pri objavi pesemskega gradiva ga je vodila v tistem času prevladujoča folkloristična misel o zapisovanju »pristnih« pesmi, zato prevladujejo takšne, ki so po njegovi presoji sodile v starejšo plast izročila. V obeh monografijah je v uvodu pesmi analiziral glasbeno (melodija, ritem, glasbeno oblikovanje kitic in večglasje) in besedilno (razvrstitev po vsebini, metroritmična analiza, narečne značilnosti). V osrednjem delu jih je razvrstil po glasbeni in tekstovni sistematiki, pri čemer je melodije, ki so objavljene v ločenih sklopih, pri gradivu iz Prekmurja razvrstil po tonskih sistemih, pri gradivu iz Prlekije pa po ritmični kompleksnosti. Besedila pesmi je v obeh delih razvrstil po vsebini. Prekmursko pesemsko gradivo je razvrščeno v trinajst melodičnih tipov in enajst vsebinskih sklopov, gradivo iz Prlekije pa v sto petnajst ritmičnih tipov in trinajst vsebinskih sklopov. Z objavljenimi metapodatki o terenskem zbiranju gradiva, pevcih in pevkah, narečnem slovarju, kazali in povzetkom v angleškem jeziku obe knjigi predstavljata temeljni zbirki ljudskega pesemskega gradiva z obeh geografskih območij. Z izdajo gradiva je prispeval k ohranitvi, razumevanju in dostopnosti gradiva, ki je služilo za nadaljnje obdelave in raziskave ljudske glasbe omenjenih območij, bilo pa je tudi vir za poustvarjanje mnogim, s folklornim izročilom povezanim skupnostim.