Dapit, Roberto (1957–)

DAPIT, Roberto, filolog, dialektolog, etnolog (r. 2. 8. 1957, Gemona del Friuli/Humin, Italija). Oče Domenico Dapit, mizar, mati Anna Dapit, r. Gregoritti.

Osnovno in nižjo srednjo šolo je obiskoval v Trbižu (1963–71), višjo srednjo šolo (gimnazijo) pa v Vidmu (1971–76). Diplomiral je 1986 na fakulteti za tuje jezike in književnosti univerze v Vidmu (Facoltà di Lingue e Letterature Straniere, Università degli Studi di Udine), 1989–91 je nadaljeval študij slavistike na inštitutu za vzhodne jezike in civilizacije (Institut national des langues et civilisations orientales) v Parizu in na tamkajšnji univerzi (Université de la Sorbonne Nouvelle) 1991 magistriral z delom Les variétés dialectales de la 'Slavia friulana' (Italie): un cas d'interférence linguistique. Doktoriral je 2003 na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL) z disertacijo Krajevna imena vzhodne Rezije v luči materialnega in duhovnega izročila. 1992–2000 je bil lektor za furlanski, 1994–2000 tudi za italijanski jezik na Oddelku za romanistiko FF UL, 1998–2000 je bil asistent na Inštitutu za slovensko narodopisje (ISN) ZRC SAZU. V Italiji je bil 1997–2000 zaposlen na univerzi v Trstu kot pogodbeni docent in 2000–04 kot raziskovalec, na videmski univerzi na oddelku za jezike in civilizacije srednje in vzhodne Evrope (Dipartimento di Lingue e Civiltà dell'Europa Centro-Orientale) pa 2004–07 kot raziskovalec in docent, od 2007 kot izredni profesor. Na tržaški univerzi je predaval o prevajanju med italijanščino in slovenščino, na videmski univerzi pa najprej kulturno antropologijo, antropologijo in zgodovino Furlanije, pozneje še slovensko književnost in prevajanje na dodiplomski in magistrski stopnji.

Od 2001 je član mednarodnega centra za večjezičnost (Centro Internazionale sul Plurilinguismo) univerze v Vidmu. 2009–18 je bil član upravnega odbora deželne agencije za furlanski jezik (Agjenzie Regjonâl pe Lenghe Furlane). Od 2011 je sourednik znanstvene revije Studia mythologica Slavica, od 2017 član mednarodnega odbora revije Književni jezik in od 2013 član Znanstvenega odbora Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu.

Jezikovnim raziskavam, še posebej dialektologiji, se je posvečal že med študijem v Parizu. O etnolingvističnih in onomastičnih vprašanjih Rezije in Terske doline je v zgodnjem obdobju svojih raziskav objavil interdisciplinarne prispevke o antroponimiji, toponomastiki, predvsem pa onomastiki krajevnih in ledinskih imen tega območja ter pripravil kritično bibliografijo del o jeziku in kulturi Slovencev v Beneški Sloveniji.

Urejal, popisoval in transkribiral je magnetofonske posnetke bogatega pripovednega izročila iz Rezije Milka Matičetovega. Številne raziskave je namenil ustnemu slovstvu, družbeni in materialni kulturi slovensko in furlansko govorečih skupnosti v Furlaniji - Julijski krajini. Objavil je razprave o ustnem izročilu v Reziji (1999), zagovornih obrazcih v Reziji (2001), o ustnem izročilu v Terskih dolinah je pisal tudi v zborniku Terska dolina (2006), ovrednotil je tersko pripovedno izročilo in uredil zbirki Brune Balloch Mlada Lipa (2010) in Lučice na oknah (2018). Etnološke in dialektološke študije je objavljal v revijah Traditiones, Studia mythologica Slavica, Linguistica, Studi italiani di linguistica teorica ed applicata. Raziskoval je tudi sodobne rituale, maskiranje in pustovanje (npr. pustovanje v Reziji, 2003) ter dileme njihovega raziskovanja v sodobnosti (2008). Študije o prehrani na obmejnih območjih Hrvaške je objavil v reviji Riječ (2010) in Palaver (2020). Terenske raziskave je pogosto dopolnil z avdiovizualnim dokumentiranjem nesnovne kulturne dediščine. V sodelovanju z Avdiovizualnim laboratorijem ISN ZRC SAZU je posnel več etnografskih filmov, med njimi Govor in pisava v Reziji danes (2000), Pustni ponedeljek v Roncu (2000), Iz tišine – moje potovanje skozi čas (2002) in Otepovci v Češnjici (2006).

Sociolingvistični pristop k raziskovanju slovenskih narečij je poudarjal v razpravah o razvoju krajevnih jezikov na Videmskem, mdr. v člankih o rezijanski identiteti med mitom in ideologijo ter o njenem vplivu na jezik (2001, 2004), o sociolingvističnem raziskovanju v Reziji in odmevih tega dela v vzgojno-izobraževalnem sistemu in družbi (2001) ter o nastajanju krajevnih knjižnih jezikov med Slovenci v Furlaniji (2003). Veliko je prispeval k ohranjanju krajevnih narečij ter se posvečal vprašanjem rezijanske pisave in govora (npr. Govor in pisava v Reziji danes, 2000; s Hanom Steenwijkom je pisal o rezijanski ortografiji). Je soavtor prvega berila v rezijanščini Po näs: primo libro di lettura in resiano (1998). Z Luigio Negro, Moniko Kropej Telban in Alino Lovrečič je zasnoval otroško knjižno zbirko Rozajanske pravice/Pravljice iz Rezije/Fiabe resiane (2020–).

Posvečal se je raziskavam večjezičnosti, predvsem mešanju jezikov, razmerjem med narečji in standardno slovenščino, večjezični književnosti in izobraževanju v Furlaniji - Julijski krajini ter interdisciplinarnim obravnavam jezikovih interferenc v slovenščini, npr. o nekaterih turcizmih v gastronomiji v slovenskem jeziku (2021). V zadnjih letih se je na podlagi arhivskega gradiva ukvarjal s kulturnozgodovinskimi obravnavami drugosti v evropskem prostoru (2023).

Raziskoval je slovensko rokopisno slovstvo in najstarejše vire ter razvoj sodobne slovenske narečne književnosti na Videmskem, npr. v člankih o rokopisnem katekizmu iz 19. stoletja v Terski dolini (2017, 2022) ter o značilnostih rezijanskega in beneškega slovstva od sprejetja zakona o zaščiti jezikov in kultur manjšin v Italiji iz 1999 (2021).

Obravnaval je tudi teoretska vprašanja prevajanja. Uredil in komentiral je antologijo kratke proze sodobnih slovenskih avtorjev La prosa breve slovena: antologia di autori contemporanei (2006). V italijanščino je prevedel nekatera dela sodobne slovenske književnosti, npr. roman Draga Jančarja Zvenenje v glavi (Il ronzio, 2007).

Z Moniko Kropej Telban in Zmagom Šmitkom je od 1999 pripravljal in urejal knjige v zbirki Zakladnica slovenskih pripovedi/A Treasury of Slovenian Folklore. Organiziral je številne znanstvene posvete, pomembne za slavistiko in etnologijo (npr. o lingvističnih in etnoantropoloških raziskavah med Furlanijo in Slovenijo, 2004; o slovenskem etnografskem in dokumentarnem filmu, 2006; o nabornikih in drugih šegah mladih na vzhodnoalpskem območju, 2007; o večjezičnosti in izobraževanju v prostoru med Italijo in Slovenijo, 2012; o etnoloških zbirkah, ustnem izročilu in kulturnem turizmu med Alpami in Krasom, 2014; o rezijanski glasbi nekdaj in danes, 2018; o slovenistiki in slavistiki v zamejstvu na 28. Slovenskem slavističnem kongresu, 2018). Posnel je več etnografskih in dokumentarnih filmov (npr. Lunedi di carnevale a Rodda/Pustni ponedeljek v Roncu, 2000; Il carnevale nelle Prealpi Giulie, 2002; Otepovci v Češnjici, 2006; Govor in pisava v Reziji danes, 2006).

Za raziskave pripovednega izročila, krajevnih in osebnih imen, šeg in mitologije, še zlasti v Reziji, Terski dolini in dolini Nadiže, je 2004 prejel zlati znak ZRC SAZU. Za delo in dosežke na področju slavistike in slovenistike je 2018 dobil priznanje Slavističnega društva Slovenije.