Erjavec, Aleš (1951–)

ERJAVEC, Aleš, filozof, estetik (r. 30. 9. 1951, Ljubljana). Oče Franc Erjavec, medicinski farmakolog, zaslužni profesor (posthumno), mati Marija Erjavec, r. Bren, zdravnica neonatologinja.

Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani in Bethesdi v Marylandu (ZDA). Po končanem šolanju na Gimnaziji Poljane (1969) se je vpisal na študij geologije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo ter na študij filozofije in sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je 1975 diplomiral iz filozofije in sociologije, 1979 magistriral in 1987 doktoriral z disertacijo Ideologija in umetnost (objavljena 1988 z naslovom Ideologija in umetnost modernizma).

Na Inštitutu za marksistične študije SAZU (sedaj Filozofski inštitut ZRC SAZU) se je zaposlil 1978, kjer je ostal do upokojitve 2017. V naziv znanstveni svetnik je bil izvoljen 1995 (1979 asistent, 1984 raziskovalni sodelavec, 1985 višji raziskovalni sodelavec, 1988 znanstveni sodelavec, 1990 višji znanstveni sodelavec), 2000 je bil na Univerzi v Ljubljani imenovan v naziv rednega profesorja za področje estetike (1995 izredni profesor). Bil je med pobudniki in ustanovitelji Fakultete za humanistične študije (FHŠ) v Kopru. 2002–12 je bil predstojnik Oddelka za kulturne študije in član senata FHŠ. Bil je tudi med snovalci podiplomskega študijskega programa Filozofija in teorija vizualne kulture, ki ga je vodil 2004–13.

Tesne stike je navezoval in vzdrževal z drugimi univerzami oz. raziskovalnimi ustanovami, kot so: kitajska univerza v Hongkongu (Chinese University of Hong Kong), Kitajska, 2002, 2004; mednarodna šola za film in televizijo (Escuela internacional de Cine y Television, (EICTV), San Antonio de los Baños, Kuba, 2006; kalifornijska univerza (University of California), Santa Cruz, ZDA, 2008; fakulteta za medije in informacijske vede (Facultet za medije i komunikacije), Beograd, Srbija, 2015; estonska akademija umetnosti (Eesti Kunstiakadeemia, EKA), Talin, Estonija, 2015. Po 2012 je navezal stike s številnimi kitajskimi univerzami in bil na njih vpet v delo kot profesor na področju estetike, in sicer na šanghajskih univerzah (Shanghai Jiao Tong University, 2012–15; Shanghai Normal University, 2018–21) in na univerzi v Hangdžov (Zheijang University), od 2016. Kot vabljeni predavatelj je sodeloval na Poljskem, Švedskem, v Južni Afriki, Hongkongu, Veliki Britaniji, ZDA, na Kubi in na Kitajskem. Bil je povabljen na vrsto konferenc po vsem svetu (plenarni govornik) ter na tuje univerze in raziskovalne ustanove: na pariški inštitut za estetiko in umetnostne vede (Institut d'esthétique et sciences de l'art, C.N.R.S.), Pariz, Francija (1979–89); kalifornijsko univerzo (University of California), Berkeley, ZDA (Fulbrightova štipendija za podoktorski študij, 1993–94); gostovanje v Prago, Češka (Research Support Scheme, Higher Education Support Programme, 1995–97); inštitut za odprto družbo (Open Society Institute ZUG), Budimpešta, Madžarska (1998–99); center za umetnost in medijske tehnologije (Zentrum für Kunst und Medientechnologie Karlsruhe), Nemčija (2003); baptistično univerzo v Hongkongu (Hong Kong Baptist University), Kitajska (2009).

Je ustanovni član Slovenskega društva za estetiko (SDE), od ustanovitve 1983 do 1999 in 2005–11 je bil njegov predsednik. Od 1998 je član italijanske zveze za estetiko (Associazione Italiana per gli Studi di Estetica). Pomembno je prispeval k oživitvi mednarodnega združenja za estetiko (International Association for Aesthetics – IAA/AIE), ki mu je predsedoval 1998–2001, kasneje je postal njegov dosmrtni član. Med njegove pomembne organizacijske dosežke sodi kongres Mednarodne zveze za estetiko, ki ga je 1998 organiziral v Ljubljani.

Celoten Erjavčev opus zaznamujejo tri povezane teme: estetika kot filozofija umetnosti in kulture, tri obdobja avantgard 20. stoletja in konceptualizacija postmodernih avantgard postsocializma. Rdečo nit njegovega raziskovalnega, pedagoškega in publicističnega dela v širšem smislu predstavlja sodobna estetika, ki se po eni strani nikoli ne oddalji od svoje filozofske podstati, po drugi strani pa ves čas ostaja zavezana spremljanju in tudi upoštevanju razvoja sodobne umetnosti ob hkratnem dojemanju pomena, ki ga ima v tem kontekstu ideologija. Ožji vidik tega pristopa predstavlja zanimanje za avantgarde, modernizem in postmodernizem, katerega začetke je mogoče postaviti v 1983, ko je bilo ustanovljeno SDE, pod njegovim okriljem pa je potekal kolokvij o slovenski avantgardi. Erjavčevo monografsko delo o estetskih in avantgardnih gibanjih dvajsetega stoletja je izšlo v angleškem in slovenskem jeziku (Aesthetic Revolutions and Twentieth-Century Avant-Garde Movements, 2015; Heteronomija umetnosti in avantgard, 2017). Ključno vlogo v njegovem pojmovanju sodobne estetike igrajo intelektualne tradicije, ki temeljijo na dialektiki, kot npr. kritična teorija, čeprav so enako pomembni tudi prispevki sodobne francoske filozofije.

Za svoje delo je 1998 prejel zlati znak ZRC in nagrado kitajske univerze v Hongkongu.