Držečnik, Maksimiljan (1903–1978)

DRŽEČNIK, Maksimilijan (Maks Držečnik), škof, teolog, pastoralni sociolog (r. 5. 10. 1903, Zgornja Orlica; u. 13. 5. 1978, Ljubljana, pokopan v Mariboru (kripta mariborske stolnice). Oče Luka Držečnik, kmet, župan, vojak, mati Roza Držečnik, r. Osvald. Brat Janko Držečnik, kirurg.

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je 1924 vstopil v mariborsko bogoslovje, 1927 je začel študirati na filozofski fakulteti Gregorijanske univerze v Rimu, ki jo je zaključil 1930 in še istega leta na tej univerzi nadaljeval s študijem teologije. Med njegovimi sošolci so bili mdr. poznejši kardinali Josef Höffner, Franz König, Alojzij Stepinac, Franjo Šeper in Joseph Köstner. 1932 je bil posvečen v duhovnika. Po vrnitvi iz Rima je bil 1933–34 kaplan v Ribnici na Pohorju in 1934–36 v Celju. Od 1936 je bil kaplan na Svetinjah in hkrati prefekt dijaškega semenišča v Mariboru. 1936 je začel na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru predavati moralno filozofijo, naslednje leto je bil imenovan za docenta Stare zaveze. Novembra 1938 je v Rimu na papeški univerzi Gregoriana zagovarjal disertacijo z naslovom Doctrina s. Ambrosii de Christo Deo-Homine. 1938 je bil imenovan za podravnatelja na mariborskem bogoslovju, kar je ostal do njegovega razpusta aprila 1941 ob začetku druge svetovne vojne. S temeljitim patrističnim, dogmatičnim in bibličnim študijem na rimski Gregoriani ter z izvrstnim znanjem francoskega, italijanskega in nemškega jezika je imel na široko odprt dostop do sodobnih evropskih teoloških tokov in gibanj, ki so pozivala tako duhovnike kot tudi laike k zavzetemu in stalnemu študiju Svetega pisma. Ko so Nemci zasedli Maribor, je bil Držečnik med prvimi duhovniki že 21. aprila 1941 aretiran. Nekaj mesecev je preživel v nemških zaporih; najprej je bil priprt v mariborski vojašnici, nato odpeljan v trapistovski samostan v Rajhenburg (danes Brestanica ob Savi). 5. julija je bil izgnan na Hrvaško, kjer je duhovnike sprejel nadškof Stepinac in jih poslal na župnije svoje škofije. Držečnik je bil nastavljen za duhovnega pomočnika v župniji Visoko pri Novem Marofu v Hrvaškem Zagorju in tam ostal vse do konca vojne. Lavantinske študente visoke bogoslovne šole in gojence semenišča, ki so ju ukinili že Nemci 1941, so sprejeli v Ljubljani, sam pa je postal njihov predstojnik. Avgusta 1946 je bil imenovan za docenta za Staro zavezo. Septembra 1946 je bil imenovan za lavantinskega pomožnega škofa. Oblast ga dolgo ni hotela priznati za škofa. Po smrti škofa Ivana Jožefa Tomažiča februarja 1949 je prevzel vodenje škofije kot apostolski administrator, kar je ostal vse do 1960, ko je bil imenovan za rezidencialnega škofa. To dolgo obdobje nerešenega škofovskega imenovanja kaže na zelo zapletene odnose med Cerkvijo in povojno oblastjo, verjetno pa tudi na določene napetosti in nezaupanje v odnosih med Vatikanom in Mariborom. Držečniku so namreč pogosto očitali preveč popustljiv odnos do oblasti, predvsem preveliko naklonjenost do duhovnikov, ki so bili organizirani v Cirilmetodijsko društvo. Šele pod pontifikatom papeža Janeza XXIII. (1958–63) so napetosti začele nekoliko popuščati. V tem času je prišlo z odlokom Vatikana (1962) tudi do preimenovanja lavantinske škofije v mariborsko-lavantinsko škofijo in do ozemeljsko-upravnih sprememb škofijskih meja, za kar gre zasluga tudi Držečniku; 1964 so se meje ozemeljsko uskladile z državnimi mejami Jugoslavije, Avstrije in Madžarske, s tem pa je škofija tudi formalno pridobila sosednja ozemlja (Mežiško dolino z Dravogradom iz krške škofije, Prekmurje iz sombotelske škofije ter tri župnije – Kaplo, sv. Duh in Apače – iz graško-sekovske škofije), ki jih je sicer dotlej že upravljal Držečnik (kot tudi predhodnika Andrej Karlin in Tomažič) kot apostolski administrator.

Eden Držečnikovih največjih dosežkov je bil gotovo izid novega slovenskega prevoda Svetega pisma. 1959–61 je pod pokroviteljstvom mariborskega škofijskega ordinariata v štirih zvezkih izšlo celotno Sveto pismo; natisnjenih je bilo 30.000 izvodov. Izdaja se je naslanjala na najsodobnejši katoliški jeruzalemski prevod, opremljena je bila s komentarji in zgodovinskokritičnimi opombami.

Držečnik je bil tudi edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh štirih zasedanj drugega vatikanskega koncila, kar spada k vrhuncu njegove službe. Na koncilu je aktivno sodeloval in imel septembra 1965 odmeven nastop, na katerem je predstavil potrebo, da bi se Cerkev tudi s študijem sociologije religije pripravila za delovanje v spremenjenih družbenih in kulturnih razmerah. To njegovo prizadevanje je tako v svetu kot tudi pri nas pripomoglo k uvajanju novih pastoralnih struktur in na neki način vplivalo tudi na dikcijo preostalih koncilskih dokumentov, še posebej konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. Škof Držečnik je že 1959 v svoji škofiji kot prvi jugoslovanski škof ustanovil Svet za pastoralno sociologijo, ki je izdelal podroben načrt za sociološke raziskave znotraj župnij, ter v ta namen pričel sestavljati versko in pastoralno terminologijo. Zelo je spodbujal sodelovanje laikov v cerkvenih občestvih ter nasploh spodbujal in pospeševal ustanavljanje župnijskih pastoralnih svetov.

Posvečal se je tudi ekumenskim vprašanjem. Na vatikanskem koncilu je predstavil Antona Martina Slomška kot apostola duhovnega ekumenizma, v okviru jugoslovanske škofovske konference je kot predsednik ekumenske komisije odločilno prispeval k nastanku prvega ekumenskega dokumenta Prenova in sprava (1974), ki je pomembno pripomogel k zbližanju krščanskih Cerkva v Jugoslaviji. 1974 je v Mariboru organiziral prvi jugoslovanski ekumenski simpozij.

K pomembnim uspehom njegovih škofovskih prizadevanj štejemo tudi ustanovitev »malega semenišča« v Mariboru (1961, zdaj Slomškovo dijaško semenišče), obuditev teološkega študija 1968 in gradnjo Bogoslovnega semenišča, vse v Mariboru, poleg skrbi za zidavo novih cerkva in pastoralnih središč (Maribor, Tezno, Odranci, Rače, Senovo). Bil je tudi med pobudniki za ustanovitev slovenske cerkvene pokrajine (ljubljanske metropolije) 1968. Dosegel je, da se je končal škofijski postopek za beatifikacijo Slomška, in dal zbrano dokumentacijo prenesti v Rim v presojo vatikanski kongregaciji za zadeve svetnikov. Zavzemal se je za edinost med kristjani, hkrati pa dosegel soglasje tako pri cerkvenih kot tudi pri državnih oblasteh.

1967 je prejel red republike s srebrnim vencem. 1993 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, 2003 v Ribnici na Pohorju postavili kip in 2011 v središču Maribora po njem poimenovali ulico.