Dolar, Davorin (1921–2005)

DOLAR, Davorin (vzdevek Daro), fizikalni kemik (r. 1. 2. 1921, Kranj; u. 12. 11. 2005, Ljubljana). Oče Simon Dolar, fizik, filozof, publicist, mati Mihaela (Hela) Dolar, r. Pučnik. Žena Jelka Bergant Dolar, biokemičarka, bratranec Anton Peterlin, fizik, akademik.

Osnovno šolo (1927–31) in gimnazijo (1931–39) je obiskoval v rodnem Kranju. Maturiral je 1939 na 1. državni realni gimnaziji v Ljubljani. Istega leta se je vpisal na Oddelek za kemijo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani in 1944 diplomiral. Na Zavodu za farmacevtske raziskave v Ljubljani se je zaposlil 1945. Od jeseni 1945 do 1951 je bil asistent na Kemijskem inštitutu Medicinske visoke šole v Ljubljani (pred 1949 in po 1954 del Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani – MF UL). V študijskem letu 1946/47 se je kot štipendist izpopolnjeval na fizikalno-kemijskem inštitutu univerze v tedanjem Leningradu, kjer si je pod vodstvom Borisa Petroviča Nikolskega pridobil temeljite osnove kemijske termodinamike, ki jo je po vrnitvi v Ljubljano in v naslednjih letih globlje spoznaval in razvijal ob svojem pedagoškem in raziskovalnem delu.

V študijskem letu 1947/48 je bil honorarni predavatelj za splošno kemijo na Filozofski fakulteti, 1949–51 pa honorarni predavatelj za fizikalno kemijo na Fakulteti za kemijo Tehniške visoke šole v Ljubljani (pozneje del UL). Po odsluženem kadrovskem roku v JLA 1951/52 je osem mesecev delal na inštitutu za nuklearne znanosti v Vinči. Jeseni 1952 je bil imenovan za docenta za fizikalno kemijo na Fakulteti za kemijo v Ljubljani. Konec 1954 je odšel na strokovno izpopolnjevanje na tedanji politehnični inštitut v New York (Polytechnic Institute of Brooklyn) v ZDA.

Za doktorja kemijskih znanosti je bil 1957 promoviran na Naravoslovni fakulteti v Ljubljani, 1960 je bil izvoljen za izrednega, 1965 pa za rednega profesorja za fizikalno kemijo na Kemijskem oddelku novoustanovljene Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (FNT UL). Od julija 1967 do oktobra 1968 je bil sodelavec laboratorija raziskovalnega inštituta v Durhamu (Camille Dreyfus Laboratory of the Research Triangle Institute, Severna Karolina) v ZDA.

Bil je eden od tvorcev sodobne slovenske kemijske šole in znanosti. Kot nestor slovenskih fizikalnih kemikov je postal hkrati tudi sinonim za samo stroko, saj je bilo njegovo življenje neločljivo povezano z njo. Od 1952 do upokojitve 1989 je generacijam študentov dodiplomskega in podiplomskega študija predaval fizikalno kemijo, kemijsko termodinamiko in statistično termodinamiko. Slovel je kot izjemen predavatelj in mentor. Za bodoči razvoj visokošolskega pouka kemije so bile še posebno pomembne njegove zasluge pri organiziranju in vodenju sodobne šole fizikalne kemije, iz katere je izšla vrsta akademskih učiteljev te stroke, ki so nadaljevali in še nadaljujejo njegovo delo (Damjan Kozak, Jože Škerjanc, Srečko Oman, Gorazd Vesnaver, Vojko Vlachy, Dušan Bratko, Ciril Pohar in Marija Bešter Rogač). Vrsto let je bil programski vodja in predstojnik katedre za fizikalno kemijo (1960–1989), od 1975 je bil tudi član znanstvenega sveta Kemijskega inštituta.

Uresničeval je načelo, da je pogoj za dobro in uspešno pedagoško delo hkratno kakovostno in pestro raziskovalno delo. Svoje raziskave je usmeril predvsem na področje termodinamike in transportnih značilnosti raztopin polielektrolitov, to je nabitih polimernih molekul, katerih fizikalno-kemijske lastnosti kažejo velika odstopanja od idealnosti že v razredčenih raztopinah. Z njimi se je seznanil 1955 na politehničnem inštitutu v Brooklynu v ZDA, v skupini profesorja in mentorja Harryja P. Gregorja. Za njegovo raziskovalno delo je značilno, da je za vsa eksperimentalna opazovanja vedno poiskal ustrezne fizikalne razlage, ki so temeljile na različnih teoretičnih modelih. Pozornost je posvetil testiranju enačb, izpeljanih iz celičnih modelov (palični model, model nabite premice), ki obravnavajo elektrostatske interakcije med protiioni in poliionom. Njegovo zelo odmevno delo je razširitev celičnega modela raztopine polielektrolita za eno vrsto protiionov na raztopine z eno- in dvovalentnimi protiioni v vodni raztopini in v zmesi topil. Teorije so bile preverjene na eksperimentalnih podatkih osmoznih in aktivnostnih koeficientov protiionov in poliiona, parcialnih molskih volumnov ionov, razredčilnih entalpij, entalpij mešanja, molske prevodnosti, transportnih števil in še nekaterih drugih fizikalnih količin. Večina unikatnih aparatur velikih občutljivosti, uporabljenih ob začetku njegovega raziskovalnega dela, je bila skonstruirana v domačem laboratoriju.

Dolar je sam ali v soavtorstvu objavil več kot osemdeset znanstvenih člankov in razprav v uglednih mednarodnih revijah. Bogat raziskovalni opus mu je prinesel ugled doma in po svetu. Zato je bil pogosto povabljen kot predavatelj na znanstvena srečanja (prim. Varšava 1969, Leiden 1970, Jeruzalem 1975, Trst 1971, Ljubljana 1972 in 1975, Skopje 1976 in 1972, Cavtat 1969 in 1981, Forges-les-Eaux 1972, Kyoto 1978, Strasbourg 1981) in druge univerze, npr. v Trst, Zagreb, pa tudi na ameriške univerze in raziskovalne ustanove. Bil je član mednarodnega združenja za elektrokemijo (International Society of Electrochemistry, 1980) in newyorške akademije znanosti (New York Academy of Sciences, 1997) ter član uredniških odborov mednarodnih znanstvenih revij Vestnik Slovenskega kemijskega društva (od 1993 Acta Chimica Slovenica) in Biophysical Chemistry Bil je predsednik znanstvenega odbora 8. jugoslovanskega kongresa o elektrokemiji (Dubrovnik 1983) in od 1986 predsednik programskega sveta za kemijo pri Raziskovalni skupnosti Slovenije. Bil je tudi član in večkratni predsednik (1971, 1976) Sklada Borisa Kidriča za podeljevanje nagrad na področju prirodoslovno-matematičnih ved. Deloval je kot predsednik Prirodoslovnega društva Slovenije (1985–89) in nato več let kot njegov podpredsednik.

V mladosti je spadal med pomembnejše slovenske alpiniste in bil tudi kasneje gorski reševalec; preplezal je vsaj pet prvenstvenih smeri in enako število prvih ponovitev najtežjih smeri. Prejel je zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1962) za delo v Gorski reševalni službi.

Zaradi uspehov pri svojem znanstvenem delu je postal član SAZU (1970 dopisni član, 1977 redni član). Prejel je Kidričevo nagrado (1979) za temeljne dosežke na področju termodinamike in transportnih lastnosti polielektrolitov ter odlikovanje red republike s srebrnim vencem (1988). FNT UL mu je podelila svečano listino kot priznanje za pedagoško delo (1989), Univerza v Ljubljani pa naziv zaslužnega profesorja (1990) in zlato plaketo (1993). Bil je tudi prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo (2004).