Debenjak, Božidar (1935–)

DEBENJAK, Božidar (rojstno ime Božidar Jakulin, Darko Debenjak, šifre B. D. L., B. D., D. B.), filozof, prevajalec (r. 7. 5. 1935, Ljubljana). Očim Riko Debenjak, slikar, grafik, profesor, mati Berta Debenjak, r. Jakulin, klasična filologinja. Žena Doris Debenjak, r. Kosec, germanistka, prevajalka, lektorica, avtorica slovarjev, sin Primož Debenjak, prevajalec, slovaropisec, leksikograf, bratranec Vid Jakulin, pravnik, profesor.

Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Na Prirodoslovno-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani je študiral biologijo in 1957 diplomiral. Podiplomsko izobraževanje (1959–61) je opravil na Inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL) je 1969 doktoriral z disertacijo Friedrich Engels – zgodovina in odtujitev (objavljena 1970, ponovna objava 1981).

Na FF se je 1961 zaposlil na Oddelku za filozofijo, kjer je deloval do upokojitve 2001, večkrat je bil njen predstojnik (1971–73, 1980–84, 1992–96). V naziv predavatelj teorije stvarnosti je bil imenovan 1962, docent je postal 1970, izredni profesor 1975, redni profesor pa 1981. Predaval je nemško klasično filozofijo, marksologijo in zgodovino marksizma, po 1990 socialno filozofijo in filozofijo zgodovine. Bil je predstojnik Marksistična centra ljubljanske univerze (1981–90). Od srede sedemdesetih do srede osemdesetih let je predaval tudi na Biotehniški fakulteti, Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) in na politični šoli ZKJ Josip Broz Tito v Kumrovcu, kjer je bil 1976–86 vodja katedre. Od 1975 je sodeloval pri Marksističnem centru CK ZKS in Inštitutu za marksistične študije. Večkrat je bil predsednik Slovenskega filozofskega društva, podpredsednik jugoslovanskega združenja za filozofijo ter ustanovni član in odgovorni urednik revije Anthropos. S predavanji se je udeležil številnih jugoslovanskih marksističnih simpozijev (mdr. 1968 Korčula, 1969 Opatija, 1976 Cavtat). Vodil je organizacijski odbor simpozija ob stoletnici Marxove smrti (1983).

Ves čas je deloval tudi javno in politično. Bil je predsednik študentske organizacije na Prirodoslovno-matematični fakulteti (PMF) (1956–57), član predsedstva Zveze mladine Slovenije (1962–66), 1963–67 poslanec prosvetno-kulturnega zbora zvezne skupščine, član CK ZKS (1968–74, član idejne komisije; 1989–90), od 1968 član Univerzitetne konference (UK) ZKS (1969–72), 1983–90 tudi njen predsednik, nato član Mestnega komiteja (MK), v osemdesetih član predsedstva MK in član sveta politične šole v Kumrovcu (1976–78). V letih študentskih gibanj (1968–74) je sodeloval s študentskimi voditelji in kot član CK ZKS posredoval v njihov prid.

V času študija se je ukvarjal s teoretsko biologijo oz. filozofijo biologije, iz katere je tudi diplomiral. Proučevanje filozofije naravoslovja je nadaljeval na Inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani pod mentorstvom Borisa Ziherla. Članke in razprave v revijah (mdr. Anthropos, Komunist, NR, Problemi – tudi urednik do 1968, Prostor in čas, Teorija in praksa, Vzgoja in izobraževanje) je objavljal od 1960. Po eni strani je nadaljeval in dopolnil svoje dotedanje ukvarjanje z odnosom med marksistično teorijo in naravoslovjem, po drugi pa odprl številna nova področja, ki se jih je loteval v svojem poznejšem teoretskem delu. To zajema zlasti oba tvorca marksistične misli, znamenita imena zahodnega marksizma in frankfurtske šole ter nemške marksologe. Od slednjih je prevzel in na Slovenskem uvedel pojem marksologija (tj. sistematična reinterpretacija klasikov marksizma) ter poskus razumevanja dialektičnih procesov kot miselnih in dejanskih spopadov z odtujujočimi razmerji v družbi. Analiziral je družbenozgodovinske oz. politične razloge za zaton revolucionarnega zagona marksizma, njihove miselne izraze v času druge internacionale in stalinskega diamata (tj. dialektičnega materializma). V nasprotju z ustaljenim diamatskim prepričanjem je ugotovil, da je bilo popačenje izvirnega prispevka Friedricha Engelsa k marksizmu rezultat pozabe revolucionarnega, razodtujitvenega jedra v mislih obeh klasikov. Zato je najprej analiziral njun skupni tekst Nemška ideologija, nato pa tiste Engelsove spise, v katerih naj bi bil njegov domnevni »poskus, da razširi dialektično metodo tudi na spoznavanje narave«, najbolj očiten. Ta poskus po Debenjaku ne gre v smeri naturalističnega in pozitivističnega pogleda na zgodovino, ki bi Engelsa postavil nasproti Karlu Marxu in dialektično metodo ločil od njene družbene vsebine, temveč v smeri, ki izhaja iz del obeh klasikov hkrati ter zgodovino razume skozi pojma odtujitve in ideologije. Preseganje teh dveh določil meščanskega kozmosa tvori jedro dialektične analize, ki spreminja svet že s samim samoosveščanjem.

V marksističnih študijah se je zadrževal pri temah predstavnikov frankfurtske šole (Theodor W. Adorno, Max Horkheimer, Herbert Marcuse) in njihovih predhodnikov (Ernst Bloch, Karl Korsch, György Lukács, Rosa Luxemburg): marksistična analiza fašizma, alternativnost zgodovine, vloga subjekta in ozavedenja v revolucionarnem gibanju. Obenem se je vračal h klasičnim (Predgovor h kritiki politične ekonomije, Teze o Feuerbachu), pa tudi manj znanim ali kasneje odkritim Marxovim besedilom (Očrt kritike politične ekonomije, Pariški rokopisi), v katerih je z interpretacijo pojmov (npr. razredni boj, produkcijski način, blagovni fetišizem) iskal odgovore na ključne dileme marksistične misli. Tej usmeritvi je sledil tudi pri prevajanju in urejanju. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je bil vodilni slovenski marksistični filozof. S svojim poučevanjem je vplival na naslednje generacije proučevalcev Marxa in G. W. F. Hegla, predvsem je povečal intenzivnost študija nemške klasične filozofije nasploh in s tem med drugim vplival tudi na slovensko lacanovsko šolo, ki slovi po svoji navezavi na Hegla (Slavoj Žižek, Mladen Dolar).

Po upokojitvi je sodeloval v programu Delavsko-punkerske univerze, od 1996 je angažiran v Slovenskem protestantskem društvu Primož Trubar. Nadaljeval je z analizo sodobnega sveta – po eni strani s komentarji besedil Martina Luthra, ki kritizirajo porajajoči se kapitalizem, na drugi strani pa je s komentarji Marxa in marksistov preučeval možnost spremembe sveta. S publicističnimi sestavki je posegal v aktualna družbena dogajanja.

Kot prevajalec ali urednik se je loteval strokovno zahtevnih besedil ter jih večkrat pospremil s študijami in kritičnim aparatom. Prevajal je Hegla (Fenomenologija duha, Um v zgodovini), Marxa (Komunistični manifest), Engelsa, Korscha, Horkheimerja, Adorna (Žargon pravšnjosti), Marcuseja (Um in revolucija), Jürgena Habermasa (Med naturalizmom in religijo), Luthra (zbornik Tukaj stojim). Bil je pobudnik prevodov in vodja projekta Temeljne izdaje del Marxa in Engelsa v slovenščini (kratica METI; po 1990 zamrla), sodeloval je pri knjigi Izbrana dela v petih zvezkih (izšla mdr. Kritika politične ekonomije, pripravljalno delo za Kapital, opremljeno z dotlej nepreseženim znanstvenim aparatom). Skupaj z ženo in sinom je avtor dveh slovarjev (Veliki nemško-slovenski slovar in Veliki slovensko-nemški slovar) ter soavtor prevodov Slave vojvodine Kranjske in dela Topographia Archiducatus Carinthiae antiquae & modernae completa Janeza Vajkarda Valvasorja.

Je prejemnik nagrade Kidričevega sklada (1976), zlate plakete UL (1987) in naziva zaslužni profesor UL (2001). Za prevod Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske je 2014 prejel red za zasluge RS (skupaj s pokojno ženo Doris Debenjak in sinom Primožem Debenjakom).