Fajdiga, Vilko (1903–1984)

FAJDIGA, Vilko (Viljem Alojzij Fajdiga, Vilko Ivanov Fajdiga), duhovnik, teolog, urednik (r. 22. 6. 1903, Radovljica; u. 5. 8. 1984, Ljubljana). Oče Ivan Fajdiga, pisatelj, narodni delavec, mati Kristina Fajdiga, r. Janežič.

Ljudsko šolo je obiskoval v Radovljici. Prvo leto gimnazije je opravil v Gorici (1914–15), preostalih sedem let pa na škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, kjer je 1922 maturiral. 1922–27 je študiral teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvakrat (1924 in 1926) je prejel svetosavsko nagrado za študente. 1926 je bil v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika. Po prizadevanju teologa Lamberta Ehrlicha in z dovoljenjem ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča je študij nadaljeval v Parizu, kjer je 1928 na Sorboni (Sorbonne Université) pridobil diplomo iz etnologije, 1929 pa je na katoliškem inštitutu v Parizu (Institut Catholique de Paris) doktoriral iz teologije z disertacijo Le problème moral et sa solution d'après le Bouddha et d'après Jésus-Christ, v kateri primerja budistični in krščanski moralni nauk. Vsebina disertacije sodi na področje apologetike in primerjalnega veroslovja, kar je že nakazalo njegovo nadaljnje znanstveno zanimanje. Po vrnitvi v domovino je deloval kot kaplan v Šmarju (1929–30), Škofji Loki (1930–33) in Šentjakobu ob Savi (1933). V desetletju pred drugo svetovno vojno je bil dejaven v katoliških družbenih organizacijah: 1930–33 je bil voditelj kongregacije Marijine družbe za fante, 1934–42 pa duhovni voditelj Katoliške akcije za dekleta. 1940 je imel serijo verskih nagovorov na Radiu Ljubljana. Znan je predvsem kot učitelj; 1933 je postal katehet na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani (Gimnazija Bežigrad), kjer je poučeval verouk do 1943. V obdobju delovanja na gimnaziji je pomagal z duhovniškim delom v župniji Ljubljana Bežigrad. 1942 je objavil habilitacijsko razpravo o moralnih čudežih, 1943 pa postal visokošolski učitelj za veroslovje in misiologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. 1952 je postal izredni in 1967 redni profesor. Po upokojitvi 1972 je v omejenem obsegu predaval še do 1980. Na Teološki fakulteti je 1950–68 opravljal službo prodekana, 1969–70 je bil dekan. Po drugi svetovni vojni je kot duhovnik sodeloval pri pastoralnih dejavnostih v ljubljanski stolnici.

Na Teološki fakulteti je pri krščanskem veroslovju poleg temeljne (teoretične) apologetike od 1950 poučeval tudi praktično ali pastoralno apologetiko, ki je bila tedaj novost v osnovnem bogoslovju. Tako je že pred reformo drugega vatikanskega cerkvenega zbora poudarjal pomen humanističnega oznanjevanja vere, ki upošteva položaj sodobnega človeka. Izkazal se je kot neutrudni misijonski delavec. Že kot bogoslovec je 1924 sodeloval v pripravljalnem odboru za prvi slovenski misijonski tečaj. Po začetku delovanja na Teološki fakulteti je od predhodnika Ehrlicha poleg predavateljskega dela prevzel tudi nalogo organizacije misijonskega dela v ljubljanski škofiji. Vseskozi si je prizadeval za beatifikacijo škofa in misijonarja Friderika Ireneja Barage, organiziral je vsakoletni Baragov dan in druga srečanja slovenskih misijonarjev. Dejaven je bil tudi kot urednik in publicist. Bil je glavni urednik verskega lista Oznanilo 1945–52, 1967 je soustanovil in do 1969 kot glavni urednik urejal pastoralno revijo Cerkev v sedanjem svetu, na njegovo pobudo so v tedniku Družina uvedli posebno rubriko Misijonska obzorja. Poleg objavljanja znanstvenih prispevkov v Bogoslovnem vestniku, sestavljanja veroučnih učbenikov in priprave študijskih skript je veliko pisal v omenjene in druge revije.

Opravljal je različne cerkvene službe in prejel častne naslove: 1964 je postal kanonik Kürchpergovega kanonikata v ljubljanski stolnici, od 1966 je bil svetovalec rimskega Tajništva za neverujoče, 1971 ga je papež Pavel VI. imenoval za apostolskega protonotarja. V različnih obdobjih je opravljal tudi škofijsko službo arhidiakona (1968–77), prosinodalnega sodnika (1960) in eksaminatorja (od 1966 do smrti), izrednega delilca zakramenta svete birme (1972). Bil je član različnih škofijskih organizacijskih teles, npr. škofijskega duhovniškega sveta (1967), medškofijskega pastoralnega sveta (1967) in semeniškega disciplinskega sveta (1968–82) idr. Ljubljanski nadškof mu je podelil diplomo zaslužnega profesorja. 1983 mu je Teološka fakulteta v Ljubljani podelila priznanje za njegovo znanstveno, pedagoško in upravno delo na fakulteti.