Drašler, Alojzij (1941–)

DRAŠLER, Alojzij (rojstno ime Alojz Albert Drašler, Lojze Drašler), arhitekt, risar (r. 16. 6. 1941, Vrhnika). Oče Karel (Drago) Drašler, uslužbenec, mati Rozalija Drašler, r. Kenk. Sin Gašper Drašler, arhitekt.

Osnovno šolo je obiskoval na Vrhniki. Po maturi 1959 na Srednji tehniški šoli v Ljubljani se je vpisal na Oddelek za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani (FAGG UL) in študij končal 1966 pri Edvardu Ravnikarju. Po diplomi se je pridružil skupini arhitektov Atelje 66, v kateri sta sodelovala še Jernej Kraigher in Marko Mušič. Skupina se je udeleževala številnih arhitekturnih natečajev po vsej Jugoslaviji in v šestdesetih letih so bili nekateri njihovi prvi projekti že realizirani.

Osamosvoji se je 1968, a je občasno še sodeloval v birojih Biro 71 in Biro GPG. V svobodnem poklicu se je usmeril v projektiranje objektov in urbanističnih ureditev na Vrhniki in njeni barjanski okolici ter v tej zvezi občasno sodeloval z Urbanističnim inštitutom (UI) SRS, posebno pri presoji umestitve barjanskega dela avtoceste. Od 1976 je v povezavi z direktorjem UI Vladimirjem Bracem Mušičem in profesorjem krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (BF UL) Dušanom Ogrinom sodeloval pri snovanju samostojnega študija krajinskega oblikovanja ter hkrati pri Centru za razvoj podeželja in obnovo vasi. Preučevali so območja Novega mesta, Celja, Šempetra v Savinjski dolini, Bohinja, Vrhnike, Vipavskega Križa, koprskega zaledja idr. Na Oddelku za krajinsko oblikovanje (pozneje krajinsko arhitekturo) BF UL se je kot docent zaposlil 1986 ter 1988 pridobil naziv izrednega profesorja za risanje in plastično oblikovanje. Po upokojitvi 2012 je do 2018 kot zunanji sodelavec poučeval na Visoki šoli za dizajn (pozneje Fakulteta za dizajn) v Ljubljani.

Začetki njegovega ustvarjanja so povezani z ožje arhitekturnimi in urbanističnimi nalogami. S skupino Atelje 66 je 1966 sodeloval pri realizaciji projekta blagovnice v Zagorju. Istega leta so skupaj zmagali na natečaju za Kulturni center Sedem sekretarjev SKOJ v Zagrebu. 1968 je projektiral blagovnico Mercator na Vrhniki, 1978–80 pa preuredil nekdanjo knjižnico Ivana Cankarja v Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem ter skupaj s preureditvijo nekaterih sosednjih objektov sprožil sistematično urbanizacijo razmeroma redko obzidane magistralne Tržaške ceste in ceste Na Klisu, slednjo na podlagi svojega diplomskega dela KLIS (1969–83). Na Vrhniki se je ukvarjal s problemi prezentacije rimskih ostalin tako pristanišča Nauportus ob Ljubljanici kot ostanka stolpa rimskega castra ob sedanjem pokopališču. V Novem mestu je pozidal stavbo Lekarniške zbornice s trgovskimi lokali (1989), v Globodolu stavbne dopolnitve v treh vaških naseljih (ok. 1988). Sledila so dela v Ljubljani, npr. Mercator na Viču in poslovna stavba Agrotehnike ob izteku Tržaške ceste (1990–1993), stavba laboratorija Kmetijskega inštituta za Bežigradom (1994), stanovanjski stavbni niz s trgovinami na Topniški ulici (1995). Kot sklep prizadevanj v duhu sožitja med krajino, starejšimi pozidavami in novimi posegi je po dobljenem natečaju pozidal stanovanjsko naselje Dvori v Grosupljem (1988–90). Pozneje je nadaljeval z zasnovo Sončnih dvorov v Grosupljem (2006, druga faza 2018–22). Njegov arhitekturni razvoj se kaže v procesu preoblikovanja od razvitih modernističnih prijemov Ravnikarjeve šole ob svojih začetkih prek postopnega usvajanja načel strnjene, mestoma preoblikovane tradicionalne ruralne zgradbe do nove, po postmodernističnih načelih oblikovane zgradbe in njenega urbanega konteksta.

Osrednje mesto njegovega ustvarjanja zavzema arhitektska prostoročna risba. Od zgodnjega otroštva je gojil risbo, v času šolanja, poznejšega ustvarjanja in poučevanja pa jo je izmojstril do stopnje, ko je dozorela tudi za teoretsko razčlenitev in utemeljitev. V nasprotju s slikarsko veduto estetizirano podanega mestnega ali krajinskega izreza je arhitektska prostoročna risba ali skica usmerjena v iskanje in interpretacijo plastičnih vrednosti arhitektur v prostoru. Izdelal je na stotine risb in skic pretežno v tehniki risbe s svinčnikom in perorisbe; pogosto je v poudarjanju prostorskih učinkov pritegnil še barvo. Od risarske raziskave arhitekture in urbanega tkiva je prešel k raziskavi krajinskih prostorov in kot akademski učitelj na BF UL razvil metodo vrednotenja krajine skozi prostoročno risbo. Risbo je vodil skozi proces od »rentgenskega« opazovanja krajine prek predstavitvene tehnike do kompozicijske metode členitve novonastalih krajin oziroma od konkretnega v naravi k abstraktni strukturi. Risbo je pojmoval kot sintezo mnogih znanj in analitičnih postopkov, ki torej ne more biti zgolj emotivni zapis krajinskega motiva, marveč mnogoplastna likovna struktura. Razumeti jo je mogoče kot ključno konceptualno pripravo. Bil je viden promotor prostoročne arhitekturne in krajinske risbe.

Že kot študent je 1962 prejel drugo nagrado na natečaju za spomenik borcem prekomorskih brigad v Ilirski Bistrici. 1966 je skupaj z Markom Mušičem in Jernejem Kraigherjem prejel prvo nagrado za natečajni projekt Kulturnega centra Sedem sekretarjev SKOJ v Zagrebu, 1969 drugo nagrado za spomenik Ivana Cankarja v Ljubljani, 1990 pa nagrado Prešernovega sklada za projekt in izvedbo naselja Dvori pri Grosupljem.