Dovjak, Marjan (1928–1971)

DOVJAK, Marjan (Marijan Dovjak), slikar (r. 25. 3. 1928, Ljubljana, Kozarje; u. 8. 8. 1971, Trnovski gozd, prepad pri Mrzli Rupi, pokopan v Ljubljani). Oče Ivan Dovjak, mati Franja Dovjak, r. Kunstelj.

Gimnazijo je obiskoval za Bežigradom v Ljubljani. Na Oddelek za slikarstvo ljubljanske Akademije upodabljajočih umetnosti (danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje) se je vpisal 1946 in diplomiral 1950 pri Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu, 1952 pa pri Gabrijelu Stupici zaključil še slikarsko specialko. 1953–67 je poučeval na različnih šolah v Ljubljani in njeni okolici (1953–56 na nižji gimnaziji v Logatcu, 1956–58 na nižji gimnaziji v Domžalah, 1958–59 na Osnovni šoli Alojza Kebeta v Šentvidu (danes del Ljubljane), 1959–65 na Osnovni šoli Hinka Smrekarja v Ljubljani, 1965–67 na Osnovni šoli Riharda Jakopiča v Ljubljani), zatem je bil do smrti zaposlen na likovnem oddelku Pionirskega doma v Ljubljani. 1956 je postal član Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU), 1961 in 1970 član nadzornega odbora, 1963 in 1968 pa član upravnega odbora DSLU. 1958 se je odpravil v Italijo na krajšo študijsko pot, 1961 se je s pomočjo štipendije Moše Pijade tri mesece izpopolnjeval v slikarski šoli Andréja Lhota v Parizu. Ob slikarstvu je odkrival in restavriral tudi freske. Redno se je udeleževal likovne kolonije v Ečki pri Zrenjaninu (Srbija). Sodeloval je pri organizaciji likovnih kolonij v Izlakah, Škofji Loki in Idriji.

Svojo slikarsko pot je začel kot barvni realist in pod vplivom barvnega realizma razvil svojo stilizirano interpretacijo vsakdana, zaznamovano s trpkostjo (npr. prizori čakalnic, vagonov). Njegovo umetnost lahko razdelimo na več razvojnih stopenj. Za prvo fazo v petdesetih letih 20. stoletja, na katero je vplival študij na akademiji, so značilni vsakodnevni prizori, ki jim je dodal osebno noto ali jih je zasnoval domišljijsko. V tem obdobju je razvijal stilizacijo in ploščil kompozicijo, ki nakazuje abstrakcijo, a je ni dosegel. Umirjeno barvno paleto so kmalu zamenjali močni barvni kontrasti. V drugi fazi se čutijo vplivi pariške šole Andréja Lhota, kjer se je srečal z nadrealizmom in kubizmom ter tudi sam začel slikati v postkubistični maniri. Pri tem je opustil iluzijo globine, kompozicijo pa gradil z udarnimi barvami. Po zgledu analitičnega kubizma je barvno skalo najprej reduciral, nato pa barvitost poudarjal z intenzivnejšimi barvami. Motive krajine, tihožitja in figure je obravnaval po načelu analitičnega razčlenjevanja in sintetičnega ploščenja forme. V naslednji fazi ustvarjanja se je osredotočil na formo, barvno skalo pa umiril in jo podajal v niansah. Iz kubistične analize je v zadnji fazi, za katero je značilna ploskovito podana črna barva, prešel v sintezo. V tej razvojni stopnji, ki je pomenila vrh njegovega ustvarjanja, se je še vedno posvečal temam iz vsakdanjosti, sliko pa obogatil s pisanimi dekorativnimi vzorci in drugimi detajli (zebrasto črtovje). Za to obdobje je značilen vpliv ekspresivne figuralike, igrivost v zasnovi kompozicij, ploskovito podajanje predmetnega sveta, transformacija proporcev in ukinjanje iluzije tridimenzionalnega prostora. S ploščenjem in preoblikovanjem telesnih proporcev je deformiral figuro ter tako razvil svoj in edinstven način obravnave portretnih upodobitev.

V središču njegove pozornosti je bil ves čas predmetni svet. Tudi ko so drugi slikarji začeli slikati abstraktno, je sam upodabljal figuraliko in vsakdanje teme. Njegova umetnost je bila socialno pogojena, kar se je izrazilo v številnih prizorih iz čakalnic, vlakov, kuhinj, barov, s katerimi je izražal socialno kritičnost. Poleg vsakdana, intime, tesnobe in samote oz. osamljenosti je pogosto poudarjal tragičnost in brezizhodnost človeškega položaja. Na slikarskih kolonijah, ki se jih je redno udeleževal, ga je pritegnila krajina, npr. vojvodinski pejsaži.

Likovni kritiki so ga najpogosteje obravnavali kot »samohodca«, ki je izhajal iz kubizma. Prav tako velja za enega prvih popartistov v slovenskem prostoru.

V Dovjakovem opusu prevladujejo tako portreti (matere, očeta, žene, prijateljev, delavcev) kot avtoportreti, tihožitja, žanrski motivi, interierji in krajine. Njegova dela mdr. hranijo Gorenjski muzej, Moderna galerija in ALUO. Posvečal se je tudi stenskemu slikarstvu ter izdelal več fresk in sgraffitov (npr. fresko Produkcija elektrike in sgraffito v upravni stavbi podjetja Elektrobosna v Banjaluki, 1963, v sodelovanju z Marjanom Tršarjem; sgraffito na temo proizvodnje elektrike v elektrarni v Brestanici, 1965, prav tako v sodelovanju z Marjanom Tršarjem).

1967 je prejel tretjo nagrado na Ex temporu v Piranu, 1971 Župančičevo nagrado in posthumno odkupno nagrado na 10. Likovnem susretu v Subotici. 1972 je plenum likovnih kolonij v Vojvodini po njem poimenoval Pot Marjana Dovjaka, ki je združevala umetniške kolonije v Sloveniji in Vojvodini.