Dobrin, Jože (1931–)

DOBRIN, Jože, arhitekt, oblikovalec (r. 27. 4. 1931, Ljubljana). Oče Jože Dobrin, poštni uslužbenec, mati Amalia Dobrin, r. Štepic, trgovska pomočnica. Žena Tanja Dobrin, r. Pirc, pravnica, sinova Miha Dobrin, arhitekt, in Bor Dobrin, arhitekt, fotograf.

Po maturi na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani se je 1950 vpisal na Oddelek za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) Univerze v Ljubljani. Po vrnitvi s služenja vojaškega roka 1960 je junija 1961 diplomiral pri Edvardu Ravnikarju. Na področju arhitekture in oblikovanja je začel delovati že v času študija, obsežneje po 1957. 1962 je pridobil status samostojnega kulturnega delavca. Strokovni izpit za inženirja arhitekta je opravil 1972. Bil je član Društva oblikovalcev Slovenije in Društva arhitektov Ljubljane; pri slednjem je bil v upravnem odboru in 1970–75 njegov predsednik. Upokojil se je 1991.

Že v obdobju študija se je začel ukvarjati z notranjo opremo lokalov, postavitvami razstav in ureditvami razstavnih paviljonov (Stalna razstava gradbenih materialov in dosežkov v gradbeništvu z informacijskim centrom, Ljubljana, 1955, soavtor Zlat Kralj; razstava Kemijskega inštituta Boris Kidrič, Ljubljana, 1957; kmetijska razstava Zadružne in poslovne zveze Slovenije, Novi Sad, 1957, 1958, 1959). 1958 je v Zagrebu v okviru razstave Družina in gospodinjstvo (Porodica i domaćinstvo) oblikoval razstavni prostor izdelkov slovenske pohištvene industrije po izboru Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva. Po zaključenem študiju arhitekture se je najprej uveljavil kot oblikovalec pohištva, predvsem otroškega, notranje opreme in razstav. Z arhitektom ljubljanskega Hotela Lev Emilom Medveščkom sta 1963 oblikovala interierje hotelskih javnih prostorov. 1963 se je udeležil tečaja Barva in oblika na FAGG ter istega leta na temelju pridobljenega znanja o teoriji barv zasnoval postavitev razstave poslovnega združenja tekstilne industrije Ljubljana na prvem sejmu mode v Beogradu. Leto kasneje je bila razstava postavljena tudi na sejmu mode na Gospodarskem razstavišču (GR) v Ljubljani. 1961–68 je oblikoval scenografije modnih revij v Ljubljani. Zasnoval je postavitev razstave dunajskega arhitekta Rolanda Rainerja (1967) in razstave Novejša slovenska arhitektura (1968), oboje v Moderni galeriji. Ukvarjal se je tudi z grafičnim oblikovanjem; mdr. je oblikoval celostno grafično podobo za podjetje Induplati iz Jarš, kataloge za tovarno Utensilija, prospekt za Luko Koper ter druge knjižne opreme, koledarje, razstavne kataloge in prospekte.

V šestdesetih letih 20. stoletja je bila na področju javnih zgradb izpostavljena naloga gradnje vzgojno-varstvenih ustanov, v okviru katere so arhitekti kljub naložbenim omejitvam uveljavili številne inovativne rešitve. S povabilom arhitekta Ivana Kocmuta, da oblikuje notranjo opremo in zunanjo ureditev vrtca Angelce Ocepek v ljubljanskih Mostah (1962–63), se je začela njegova pot načrtovanja vzgojno-varstvenih zavodov. Samostojno in v soavtorstvu jih je 1965–84 v Ljubljani projektiral sedemnajst ter po enega na Ptuju, v Litiji in Cerknem, vključno z notranjo opremo in ureditvijo zunanjega prostora (otroških igrišč). Pri načrtovanju vzgojno-varstvenih ustanov je upošteval okolje in otroka. Arhitekturo je prilagodil okolju, notranjo in zunanjo ureditev pa vzgojno-varstveni dejavnosti otrok. Pri načrtovanju je veliko pozornost namenjal smotrni rabi materialov in premišljenemu načrtovanju notranjih prostorov, njihovi naravni osvetlitvi, oblikovanju notranje opreme ter načrtovanju zunanjih pokritih prostorov za igro in počitek otrok na prostem. Kljub omejitvam pri naložbenih sredstvih mu je uspelo oblikovati inovativne, funkcionalne in estetske prostorske ureditve. Razvil je tipološko avtorske stavbe, s katerimi je dvignil bivalno kulturo otrok in vplival na nadaljnjo gradnjo tovrstnih objektov.

Njegov arhitekturni opus obsega enodružinske in počitniške hiše, večstanovanjske (Idrija, Spodnja Idrija, Cerkno) in trgovske objekte, poslovne lokale, prenove objektov, ureditev notranjščin in notranje opreme ter zunanje ureditve in arhitekturne ureditve javnih objektov. Med notranjimi ureditvami izstopa prostorska ureditev in oblikovanje notranje opreme stolpnice Dela (1979–81).

Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj: na prvem Bienalu industrijskega oblikovanja (BIO 1) častno pohvalo za otroško pohištvo (1964) skupaj z Aleksandrom Ažmanom; na Splošnem jugoslovanskem natečaju za opremo šol, vrtcev in otroških sob, skupaj z Aleksandrom Ažmanom in Brankom Uršičem, prvo nagrado za otroško pohištvo v stanovanju, prvo nagrado za šolsko pohištvo in tretjo nagrado za skupino pohištva za otroške sobe oziroma kotičke (1965); na natečaju za idejni projekt trgovskega centra in urbanistično prometno ureditev centra z avtobusno postajo na Vrhniki tretjo nagrado (1967); skupaj z Zalo Dobnik, Hugom Porento, Milanom Štrukljem in Alenko Velkavrh je 1977 prejel nagrado Prešernovega sklada za arhitektonske rešitve vzgojno-varstvenega zavoda Mladi rod v Savskem naselju. Za požrtvovalno delo pri izgradnji objektov I. samoprispevka v Ljubljani je 1978 prejel priznanje Skupščine Mesta Ljubljane, z Miho Dobrinom pa 1992 prvo nagrado na natečaju za ureditev fontane Evropa pred poslopjem Univerze v Ljubljani.