Dekleva, Marko (1943–)

DEKLEVA, Marko (Marko Marjan Dekleva), arhitekt (r. 13. 8. 1943, Slavina). Oče Franc Dekleva, poštni uradnik, mati Ljudmila Dekleva, r. Kaluža. Žena Vladimira Dekleva, r. Ferjančič, gradbeni tehnik, sin Aljoša Dekleva, arhitekt.

Otroštvo je preživel v Slavini in Postojni, 1959–63 je obiskoval tamkajšnjo gimnazijo. 1963–69 je študiral arhitekturo na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) v Ljubljani, diplomiral je pri Edvardu Ravnikarju. Po diplomi in odsluženem vojaškem roku se je 1970 preselil v Sežano, kjer se je zaposlil v projektivnem biroju gradbenega podjetja Kraški zidar (1970–89). V prvih letih zaposlitve je v Sežani projektiral številne pomembnejše objekte, med drugim stavbo carinske izpostave na Fernetičih ter stavbi osnovne in srednje šole. Ker je bil projektivni biro kadrovsko in programsko prešibak, po podpisu osimskih sporazumov pa se je obetala povečana gradbena dejavnost, je 1976 z Vojtehom Ravnikarjem, Matjažem Garzarollijem in Egonom Vatovcem ustanovil Skupino Kras, ki je bila kot arhitekturni kolektiv 1976–83 aktivna v Sežani in na širšem območju Krasa. Med pomembnejša dela te skupine lahko uvrstimo predvsem pošto in trgovino v Vremskem Britofu, prizidek k občinski stavbi (danes sedež občine in upravne enote) in Kulturni dom Srečka Kosovela (danes Kosovelov dom), oboje v Sežani. Obdobje delovanja Skupine Kras je 1983 smiselno zaključila retrospektivna razstava v Obalnih galerijah Piran. Tudi po formalnem zaključku delovanja skupine (v samem konceptu je ta predstavljala zaključen petletni program dela) so njeni člani še naprej tvorno sodelovali.

Zakonodajne spremembe glede organizacije podjetij so 1978 pripeljale do preoblikovanja projektivnega biroja Kraškega zidarja v samostojno podjetje Kars projektiranje-inženiring p. o. V okviru podjetja so še naprej delali vsi člani Skupine Kras, Dekleva je opravljal funkcijo direktorja, ob tem pa nastopal tudi kot projektant in organizator dela. Podjetje s sedežem v Sežani je širilo svoj obseg dela onkraj regionalnih meja in ustanovilo enoto v Ljubljani, vodil jo je Ravnikar. Gospodarska kriza je v prvi polovici devetdesetih let ošibila poslovanje podjetja Kars, zaradi česar je to kmalu po prelomu tisočletja šlo v stečaj. Ob tem se je enota v Ljubljani razvila v samostojen arhitekturni biro pod vodstvom Ravnikarja. Po stečaju podjetja Kars je Dekleva še do upokojitve 2005 projektiral kot samozaposlen na področju kulture. Bil je med ustanovnimi člani Lions kluba Sežana (1996), ki mu je 1998–99 tudi predsedoval.

Njegove zgodnje samostojne realizacije še lahko uvrščamo v kontekst poznega modernizma (stavba carinske izpostave na Fernetičih z zanimivo uporabo betonskih prefabrikatov kot fasadnih elementov) ali zgodnjega spogledovanja s postmodernizmom (stavba Šolskega centra Srečko Kosovel, kjer lahko opazujemo interpretacijo klasičnega stopnišča in loka). Še posebej dela, nastala v okviru Skupine Kras, pa lahko označimo kot prvo odločnejšo uveljavitev postmodernizma v slovenski arhitekturi, kar jasno zaznamo v obeh začetnih izvedbah. Pri prizidku občinske stavbe v Sežani se – v nasprotju z ozkim funkcionalizmom, osnovanim okoli nosilne konstrukcije – pojavlja svobodnejša uporaba geometrijskih form ter odmevov klasičnih kompozicijskih elementov in načel. Pošto in trgovino v Vremskem Britofu odlikuje inventivna arhitekturna rešitev, kjer se nova objekta umestita v okvir nosilnega kamnitega zidu stare kmetije, s čimer se hkrati povsem redefinira središče naselja kot javni prostor. Gre za primer tenkočutnega iskanja vezi med sodobno arhitekturno intervencijo in spoštovanjem lokalne stavbarske tradicije – kar bi morda lahko opredelili kot iskanje poti v kraški regionalizem, ki je nato tudi pustil poseben pečat v grajenem prostoru regije. Delovanje Skupine Kras je močno zaznamovalo predvsem urbano tkivo Sežane, s čimer je mesto afirmiralo svoj status sodobnega urbanega središča. Pri tem je nujno omeniti ključno vlogo Kosovelovega doma, ki je v tem smislu konstitutiven objekt. Ne gre zgolj za gledališko dvorano, temveč za objekt, ki z ulično fasado in lokali, s pasažo, zunanjim amfiteatrom in parkovnimi ureditvami podaja središču mesta atribute urbanosti, ki so značilni za večja središča. Arhitektov opus tako lahko opredelimo kot zgodnji in pomemben prispevek k postmodernistični arhitekturi na Slovenskem, hkrati pa tudi kot pomemben prispevek pri oblikovanju prostorske identitete Sežane in Krasa.

Pomen dela Skupine Kras je bil kmalu prepoznan, kar se odraža tudi skozi prejete nagrade. Skupaj s člani Skupine Kras je 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada za realizacijo občinske stavbe v Sežani, istega leta pa so dobili tudi jugoslovansko Borbino arhitekturno nagrado za objekt pošte in trgovine v Vremskem Britofu. Na predlog Občine Sežana je za svoje prispevke k arhitekturi 1988 prejel medaljo za zasluge za narod.