Breznikar, Ernest (1942–)

BREZNIKAR, Ernest (vzdevek Enč), teritorialec, vojni veteran, polkovnik Slovenske vojske (r. 20. 6. 1942, Senovo). Oče Filip Breznikar, rudar, mati Ana Breznikar, r. Kaplan, šivilja. Žena Ana Breznikar, r. Glogovšek, vojna veteranka.

Osnovno šolo je končal na Senovem. V Rudniku Senovo se je izučil za strojnega ključavničarja in nato v Krškem končal srednjo šolo, smer strojništvo. V mladosti je v Atletskem klubu Kladivar Celje treniral tek na 800 in 1.500 metrov. Tekmoval je še v teku ob žici okupirane Ljubljane in krosu, v katerem je bil 1960 prvak Dolenjske. Bil je član slovenske reprezentance, ki je na državnem prvenstvu Jugoslavije v streljanju z vojaško puško 1959 v Subotici (Srbija) dosegla prvo mesto. Med služenjem vojaškega roka je bil gojenec šole za rezervne oficirje v Bileći, kjer je 1963 končal višjo pehotno vojaško šolo. Ob ustanovitvi Teritorialne obrambe (TO) 1968 je bil imenovan za komandirja voda 1. čete Kozjanskega odreda (KO) TO Krško, nato za političnega komisarja iste čete in 1972 za komandirja čete KO. Od novembra 1974 je profesionalno deloval v občinskem štabu TO v Krškem, 1975 je postal komandant TO občine Krško.

Za načelnika pokrajinskega štaba narodne zaščite pokrajine Posavje je bil imenovan 1990. Po prenosu Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) pod okrilje TO oktobra 1990 je delo nadaljeval kot poveljnik občinskega štaba TO Krško, maja 1991 pa je prevzel poveljevanje na novo formiranega 25. območnega poveljstva TO Brežice, ki je imelo pristojnost za celotno Posavje. Na tem položaju je ostal do upokojitve 1999.

V vojni 1991 je branil jugovzhod novonastale države. Posavski teritorialci so zaustavili in delno uničili vse oklepne kolone, ki so vdrle na območje njihove odgovornosti. Z minometnim napadom so nevtralizirali vojno letališče Cerklje, po oborožitveni zmogljivosti najmočnejšo vojaško bazo Jugoslovanske ljudske armade na Slovenskem. Po vojni je pomagal pri vzpostavitvi Slovenske vojske (SV). V čin polkovnika SV je napredoval 1994.

Pod njegovim vodstvom so 1996 v Posavju ustanovili organizacijo vojnih veteranov. Bil je prvi predsednik Pokrajinskega odbora Združenja veteranov vojne za Slovenijo iz Posavja (do 2000). Bil je tudi predsednik Krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB v Senovem (2009–2017). Od takrat naprej je častni predsednik. Med njegovimi prostočasnimi dejavnostmi gre omeniti amatersko igralstvo in udejstvovanje v okviru lovske družine Senovo (od 1965).

Prejel je plaketo Zveze rezervnih vojaških starešin Jugoslavije (1989), red ljudske armade s srebrno zvezdo (1990), medaljo Manevrske strukture narodne zaščite (1990), zlato medaljo generala Maistra z meči (1993), spominski znak Obranili domovino (1991), srebrno plaketo Zveze veteranov vojne za Slovenijo (1995), bronasto medaljo SV (1996), srebrni znak 3. operativnega poveljstva SV (1999), veliki znak občine Krško (2001), srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (2005) in srebrni red Manevrske strukture narodne zaščite (2010). Za delo na področju kulture je prejel zlato plaketo Doma XIV. divizije Senovo (1979), zlato Linhartovo značko, bronasto (1981), srebrno (1986) in zlato (2002) Prešernovo plaketo, nagrado Sklada Staneta Severja (1996) in Linhartovo listino Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za življenjsko delo (2009). Krajevna skupnost Senovo ga je 2012 imenovala za častnega krajana. Ob svoji osemdesetletnici (2022) je postal prvi častni občan Krškega.