Dolničar, Vladimir (1911–1967)

DOLNIČAR, Vladimir (Miro Dolničar, Mirko Dolničar, Miroslav Dolničar), baritonist, operni pevec (r. 1. 11. 1911, Ljubljana; u. 26. 5. 1967, Ljubljana). Oče Matija Dolničar, mizar, mati Pavla Dolničar.

Že v otroških letih je zelo rad prepeval. Pri šestnajstih letih je pri skladatelju, organistu in zborovodji Antonu Grumu pel prve pesmi in arije. Kmalu po mutaciji se je pridružil pevskemu društvu Slavec. Oče je hotel, da sin postane mizar, in ga je dal v uk k sorodniku mizarju. Kljub temu je sin kmalu postal član pevskega zbora Ljubljanski zvon. Tam ga je slišal zborovodja in skladatelj Zorko Prelovec ter ga je uvrstil v Zvonov oktet, v katerem je pel poldrugo leto. Formalno se je pevsko najprej šolal dve leti (1933–35) na glasbeni šoli Glasbene matice pri Mateju Hubadu, nato pa se je vpisal na konservatorij (1935–37), na oddelek za solopetje pri Franu Župevcu. Že v času šolanja na Glasbeni matici je 1932 postal član opernega zbora ljubljanske opere ter sodeloval pri opernih predstavah Sneguročka Nikolaja Rímskega-Kórsakova in Aida Giuseppeja Verdija. V sezoni 1937/38 ga je takratni direktor opere Mirko Polič angažiral za solista manjših vlog. Prva solistična vloga, ki jo je pel, je bila vloga meniha v operi Gioconda Amilcara Ponchiellija. Ob tem je prepeval v Akademskem pevskem zboru, ki ga je vodil France Marolt, ter pel v Akademskem kvintetu in z obema ansambloma gostoval v Egiptu, Grčiji in po Jugoslaviji. V sezoni 1940/41 je, tik pred okupacijo Ljubljane, pel prve večje vloge, mdr. Germonta (Giuseppe Verdi: Traviata). Uspeh v Traviati mu je odprl možnosti za nadaljnje velike vloge. Po drugi svetovni vojni je s pevskim zborom Srečko Kosovel, ki ga je vodil Rado Simoniti, gostoval v Franciji, Belgiji in Švici, nato pa se je 1945 preselil v Maribor, kjer je kmalu postal eden vodilnih baritonistov mariborske opere. 1951 se je vrnil kot solist v ljubljansko opero in tam pel do upokojitve 1965, pretežno v srednjih vlogah.

Kot baritonist je v ljubljanski in mariborski operi poustvaril številne vloge. Mdr. je bil Silvano (Giuseppe Verdi: Ples v maskah, 1941), Schaunard (Giacomo Puccini: La Bohème, 1941), Marullo (Giuseppe Verdi: Rigoletto, 1941), Wagner (Charles Gounod: Faust, 1941), Morales (Georges Bizet: Carmen, 1941), Kosec (Eugen D'Albert: Mrtve oči, 1943), Miha (Bedřich Smetana: Prodana nevesta, 1943, 1950), Krušina (Bedřich Smetana: Prodana nevesta, 1946), Valentin (Charles Gounod: Faust, 1947), Grof Luna (Giuseppe Verdi: Trubadur, 1947), Marcel (Giacomo Puccini: La Bohème, 1948), mlinar Sima (Jakov Gotovac: Ero z onega sveta, 1949), Figaro (Gioachino Rossini: Seviljski brivec, 1949), Cesare Angelotti (Giacomo Puccini: Tosca, 1949), Silvio (Ruggero Leoncavallo: Glumači, 1949), Gobežel (Heribert Svetel: Višnjani, 1949), Alfio (Pietro Mascagni: Cavaleria rusticana, 1950), Germont (Giuseppe Verdi: Traviata, 1950), (Giacomo Puccini: Madame Butterfly, 1953) idr. V glasbenem arhivu Radia Slovenija je ohranjenih nekaj njegovih posnetkov slovenskih samospevov in odlomkov iz oper. Bil je izvrsten baritonist z lepo obarvanim in za poslušalčevo uho prijetnim glasom, muzikalnostjo, intonančno in ritmično zanesljivostjo ter sposobnostjo hitrega in natančnega študija novih vlog. To njegovo lastnost je operno vodstvo s pridom izkoriščalo pri nujnih zamenjavah, ko je vskočil namesto obolelih pevcev in tako reševal operne predstave. Znano je bilo, da je znal praktično na pamet vse vloge, ne samo baritonskih.