Deržaj, Edo (1904–1980)

DERŽAJ, Edo (Edvard Ferdinand Deržaj, psevdonimi in šifre E. D., A. G. Logar, Peter Puntar, E. F. Grasp), slikar, alpinist, planinski in mladinski pisatelj (r. 7. 3. 1904, Ljubljana; u. 5. 10. 1980, Uskovnica, pokopan v Ljubljani). Oče Matija Deržaj, krojač, mati Marija Deržaj. Žena Mira Debelak Deržaj (poročena 1938–48), alpinistka, prevajalka, publicistka, sin Matjaž Deržaj, alpinist, publicist, scenarist, scenograf, zgodovinar alpinizma na Slovenskem.

Po zaključeni maturi na učiteljišču v Ljubljani (1925) je poučeval v Križah pri Tržiču, 1926 v Poljanah v Poljanski dolini in 1927–29 v Bohinjski Bistrici. 1930–35 je bil svobodni umetnik, ukvarjal se je z literaturo in slikarstvom. Slikarstva se je začel učiti v umetniški šoli Probuda pri Mirku Šubicu in Saši Šantlu (1923–25). V Londonu je s številnimi mednarodnimi umetniki 1934 razstavljal v Grosvenor House. Ko se je 1935 vrnil domov, se je s slikarsko razstavo Gora in gorska pokrajina predstavil v Jakopičevem salonu in doživel lep sprejem kritikov. Najprej se je zaposlil kot učitelj na srednji ekonomski šoli v Ljubljani, 1945 je bil referent za turizem in promet za ljubljanski okraj, 1946 se je zaposlil kot učitelj na IX. gimnaziji (danes gimnazija Vič) v Ljubljani, 1959 je postal ravnatelj II. osnovne šole, 1961 pa se je upokojil.

Bil je del alpinistične skupine, ki je v tridesetih letih 20. stoletja v slovenskih gorah vzpostavljala nove, težavnostno zahtevne plezalne smeri. 1926 se je v Martuljku seznanil z Miro Marko Debelak, s katero sta odtlej plezala skupaj. Preplezal je več prvenstvenih smeri v Kamniških Alpah, Gamsovem robu, vzhodnem delu severne stene Mangarta, v škotskih gorah in drugje. Skupaj z Miro Debelak in Živkom Šumerjem je 1931 preplezal Špik v Julijskih Alpah. Gre za eno najtežjih smeri iz predvojnega časa v Špiku. Leto dni po uspehu v Špiku se je z Miro Marko Debelak lotil tedaj še nepreplezane smeri v severni steni Triglava, ki je kasneje dobila ime Skalaška. Med plezanjem je prišlo do nesreče, Deržaju se je odlomil klin, zato je padel in se težko poškodoval. Nesreča je negativno vplivala tudi na Debelakovo, ki se je obremenjevala z obtožbami kolegov, ki niso verjeli njenemu opisu dogodka, zato se je podala v tožbe, oba z Deržajem pa sta bila izključena iz gorniškega kluba Skala. Skupaj sta 1937 na Škotskem v steni Ben Nevisa preplezala t. i. Slovensko smer. Naslednje leto (1938) sta se poročila.

Svojo ljubezen do gora je poleg plezanja izražal tudi s pisanjem. Njegovi glavni literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Nekaj mladinskih del je napisal in tudi ilustriral (Življenje hudobne kavke Katke, 1932; Rjavček, 1938), pri nekaterih je bil samo ilustrator (Anica Černej: Kapljice, 1934; A. G. Logar: Žareči kamen, 1938; A. G. Logar: Ho! Ho! Ho!, 1938 idr.), za odrasle pa je napisal več knjig s planinsko tematiko (Pod Špiki, 1940; Podobe: gore in ljudje, 1943). Njegove knjige se odlikujejo z avtorskimi ilustracijami, knjige za odrasle pa tudi s satirično noto. Takšno je tudi književno delo Gruh (1937), ki je nastalo kot odziv na izključitev iz Skale po nesreči v severni steni Triglava. Z orisom likov iz plezalnega življenja ter ilustriranjem gorniških knjig in dela Mire Marko Debelak Plezalna tehnika (1933) je prispeval tudi h kulturnemu delu alpinizma.

Poleg literarnega ustvarjanja je tudi slikal. Svojevrstna likovna umetnost odraža Deržajevo naklonjenost goram, ki so mu pomenile osrednji likovni motiv. Stilistično se je naslanjal na tradicijo slovenskih impresionistov, a upošteval tudi likovne rešitve mlajše generacije. Ustvarjal je tako olja in akvarele kot tudi risbe in grafike; tudi tu je prevladovala krajinarska (planinska) tematika. Tehnično so za njegove slike značilne široke poteze čopiča, podrobnostim se ni posvečal (olja Pesem gora, Ljubnik, Mrtva straža, Virnar, Seno).

Ustvaril je tudi več grafičnih del, izstopajo zlasti lesorezi, ki so rezani z veliko smisla za črno-bele grafične učinke.

Razstavljal je tako doma kot v tujini (Jugoslavija, Avstrija, Nemčija, Anglija).

Ob tridesetletnici vstaje slovenskega naroda (1971) je od mesta Ljubljana prejel častno priznanje za dosežek k osvoboditvi domovine, nagrajen pa je bil tudi z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki.