Degen, Friderik (1906–2001)

DEGEN, Friderik, kmetijski strokovnjak, športni in planinski delavec (r. 17. 7. 1906, Bistrica ob Sotli; u. 20. 12. 2001, Maribor). Oče Jože Degen, trgovec, mati Marija Degen, r. Planinc.

Maturiral je 1926 na klasični gimnaziji v Mariboru in študij nadaljeval na dunajski visoki šoli za svetovno trgovino, kjer je 1929 diplomiral. Zatem se je do 1932 šolal na zagrebški visoki ekonomsko-komercialni šoli in pridobil naziv diplomiranega inženirja ekonomije. Na mariborski trgovski akademiji je poučeval 1933–41, sprva kot suplent, zatem kot profesor. Med okupacijo je delal na trgovski akademiji v Požarevcu (1941–45), po osvoboditvi je nadaljeval s poučevanjem na Ekonomski srednji šoli in Gostinski šoli v Mariboru ter nato štiriindvajset let na Kmetijski srednji šoli v Mariboru. Nekaj let je poučeval tudi stenografijo na Pedagoški akademiji v Ljubljani.

Že v gimnazijskih letih se je začel ukvarjati s planinstvom. 1934–74 je bil odbornik mariborske podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD), po osvoboditvi pa je aktivno sodeloval pri gradnjah in obnovitvah Mariborske koče, zavetišč na Sv. Urbanu in Pesniku, Ribniške koče ter koče na Žavcarjevem vrhu. Bil je tudi pobudnik gradnje planinskih koč na Kozjaku in Pohorju. V kratkem času se je pri obnavljanju planinske organizacije v Mariboru tako uveljavil, da so mu sodelavci in člani že 1945 zaupali tajniško delo mariborskega povojnega planinskega društva. 1950 je bil zaradi svojega izjemnega dela soglasno izvoljen za predsednika Planinskega društva Maribor Matica in je na tem položaju ostal dvanajst let, kasneje pa postal njegov častni član. Bil je tudi častni član Planinskega društva Ruše ter aktiven sodelavec Sokola in dolgoletni član Turistične zveze Slovenije. Bil je član gospodarske komisije Planinske zveze Slovenije (PZS), več let predsednik nadzornega odbora PZS in tudi član nadzornega odbora Planinske zveze Jugoslavije.

Napisal je več del s kmetijskega in gospodarskega področja ter področja finančnega poslovanja in tudi nekaj učbenikov. Pisal in predaval je o vlogi kmetijskega šolstva za slovensko podeželje, za razvoj vasi in prosvete na vasi, predvsem pa se je zavzemal za posodobitev učnih načrtov, s tem pa tudi za modernizacijo kmetijstva, družbenih obratov in družinskih kmetij. Že 1937 je napisal knjigo s področja meničnega prava z naslovom Menični slovarček, 1960 je pri Kmetijski srednji šoli izdal delo Kmetijsko knjigovodstvo z dopisjem, leto zatem pa še dve deli: Tehnika poslovanja gospodarskih podjetij (za kmetijske šole): zapiski predavanj v III. letniku KSŠ in Korespondenca za kmetijske šole. Pri Višji agronomski šoli je 1962 izdal knjigo Temelji kmetijskega knjigovodstva (samo za interno uporabo), 1963 pa delo z naslovom Osnove finančno komercialnega poslovanja, 2. del. 1964 je pri Skupnosti kmetijskih in živilskih šol Slovenije izdal delo z naslovom Naše kmetijske šole. Bil je soavtor in urednik knjige Prispevki k zgodovini kmetijskega šolstva na Slovenskem (1967). 1963 je postal tajnik Skupnosti kmetijskih in živilskih šol Slovenije, pri kateri je vodil posvetovanja, seminarje, tečaje in ekskurzije šolnikov, vzdrževal je tudi stike s podobnimi združenji v drugih državah. Od 1963 je vodil uredništvo biltena Naše kmetijske šole. Napisal je več razprav o slovenskem zadružništvu, pionirjih zadružništva in vlogi borze. Pisal je o denarništvu, hranilništvu, bančništvu in drugih ekonomskih problemih, med članki pa gre izpostaviti: Banke in njih zgodovinski razvoj (1938), O planinskem gospodarstvu (1968) in Ugledna »dama« izpod Kalvarije: visok jubilej Srednje kmetijske šole Maribor: tri obdobja v zgodovini šole ‒ izredna strokovnost ‒ kje vse so korenine šole (1997). Po upokojitvi je pisal o turizmu, gostinstvu in planinstvu, zlasti o razvojnih vprašanjih mariborskega Pohorja in obmejnega Kozjaka.

Že 1938 je bil uvrščen v Spominski almanah slovenskih strokovnih pisateljev in publicistov. S svojim delom se je zapisal med prvake slovenskih šolnikov in strokovnih piscev s širšega ekonomskega področja. 1996 je dobil Bloudkovo priznanje za življenjsko delo na področju planinstva. Za svoje delo na pedagoškem, turističnem, planinskem in kulturnem področju je 1996 prejel mestni pečat Maribora in častno občanstvo mesta. Bil je tudi častni občan Bistrice ob Sotli.