Furijan, Maks (1904–1993)

FURIJAN, Maks (vzdevek Furči), igralec, režiser, pedagog, mojster za gledališko masko (r. 19. 9. 1904, Goričak; u. 25. 7. 1993, Ljubljana, pokopan v Šmarju - Sapu). Oče Jakob Vidovič, podoficir, mati Marija Furijan. Sin Štefan Furijan, baletni plesalec.

Osnovno šolo je obiskoval v Benediktu v Slovenskih goricah, po prvi svetovni vojni je kot priučen mizar delal v mariborskih železniških delavnicah. 1921–23 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška v Mariboru, zatem v gledališki sezoni 1927–28 igralsko šolo Rada Pregarca ter se kot statist in honorarni sodelavec v mariborskem gledališču pripravljal na igralski poklic. Vmes je sodeloval z mariborskimi ljubiteljskimi igralskimi družinami, zlasti na Ljudskem odru. V Narodnem gledališču Maribor (danes Drama SNG Maribor) je bil angažiran 1929–36, jeseni 1935 je zaradi spora glede finančnih zadev angažma predčasno zaključil. V naslednjem obdobju je igral v gledališčih v Osijeku (1936, 1943–44), Skopju (1937–41) in Zagrebu (1941–43 Hrvatsko narodno kazalište, 1942–44 je igral in režiral v nemškem amaterskem gledališču Die Deutsche Bühne). V Slovenijo se je vrnil 1947, ko je bil sprejet v Slovensko narodno gledališče (SNG) Dramo Ljubljana, kjer je bil redno zaposlen do upokojitve 1962. Po upokojitvi je kot gost nastopal v poklicnih in eksperimentalnih gledališčih. 1955–78 je bil honorarni predavatelj za gledališko masko na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) v Ljubljani. 1952–90 je oblikoval več kot štirideset filmskih in televizijskih vlog. Pogosto je sodeloval v igranih radijskih oddajah Radia Ljubljana. Do konca življenja je živel v Šmarju - Sapu pri Grosupljem, kjer je tudi režiral, igral in pomagal pri delu amaterskim igralskim skupinam.

Na svoj igralski talent je opozoril z vlogo starega Ekdala v Divji rački (1929) Henrika Ibsena, istega leta je igral patra Lorenza v igri Williama Shakespeara Romeo in Julija; odmevna igralska nastopa sta mu odprla pot v mariborsko gledališče. Da zna vlogo izmojstriti zgolj z mimičnimi sredstvi, je dokazal z nemo vlogo Hlapca v Hermanu Celjskem (1930) Antona Novačana. Oblikoval je komija Otmarja Preliha v krstni uprizoritvi drame Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (1931). Župnika je upodobil v Kralju na Betajnovi (1931) in Hlapcih (1934) Ivana Cankarja. Z vlogo Hermana II. v drami Bratka Krefta Celjski grofje (1932) se je dokončno uveljavil kot interpret zahtevnejših vlog. Mimos mu je bil tako rekoč vrojen, vloge je gradil predvsem na mimični izraznosti, na vselej domiselno oblikovani maski, telesni kretnji in značilno izbranem kostumu, je pa kmalu spoznal, da so njegova šibkejša stran vloge visoke klasike, ki zahtevajo formalno dovršeno dikcijo. Njegovemu načinu igre tako niso bili blizu junaki, temveč karakterni liki, njegova specifična nadarjenost je bila bližja realistični igri kot visoki klasiki. Kritika je ob njegovi interpretaciji Dimitrija v Bratih Karamazovih (1935) Fjodora M. Dostojevskega in Tartuffa v Molièrovi igri Tartuffe (1935) opozorila na Furjanov realistični, panonsko enolični govor in na ohlapno izreko. Pravo igralsko mojstrovino pa je ustvaril s temnim, sarkastičnim in spletkarskim policijskim šefom Fouchejem v igri Stefana Zweiga Siromakovo jagnje (1936). Naslovna vloga v igri Jožeta Kranjca Direktor Čampa (1936), v kateri je poudaril podjetniške plati Čampove dvojne osebnosti, je bila zadnja, ki jo je oblikoval na mariborskem odru.

Njegov način igre so lepo sprejeli v Osijeku, Skopju in Zagrebu, a čeprav je Furijan pred drugo svetovno vojno in med njo od vseh slovenskih igralcev največ nastopal na odrih nekdanje Jugoslavije, v Osijeku in Zagrebu ni oblikoval pomembnejših vlog.

V ljubljansko Dramo je prišel kot povsem formiran igralec, novinca v ansamblu pa je že v prvi sezoni po nizu manjših vlog čakal zahteven preizkus; v alternaciji s Stanetom Severjem je nastopil kot kralj Klavdij v Hamletu (1948) Williama Shakespeara in tako oblikoval prvo vlogo, s katero je začel graditi niz dramskih likov v dvanajstih dramah velikega elizabetinca. Najprej so tu tri stvaritve, ki jih je ustvaril v znamenitih režijah Branka Gavelle: kralju Klavdiju je sledil zlobnejši svak Vojvoda cornwallski v Kralju Learu (1949), nato je s potezami izrazitega sleparja okarakteriziral vojvodo Buckinghama v drami Rihard Tretji (1952). Sledila je skromna vloga služabnika pri Montegu, Abram v Romeu in Juliji (1954). V prvem in drugem delu Historije o Henriku IV. (1955 in 1956) je s pijansko komiko razigral Bardolfa iz razbojniške druščine vampeža in usteža Falstaffa. V Ukročeni trmoglavki (1957) je virtuozno odigral odstavljenega pogorelega snubca, starega in plesnivega Gremia. Novega Bardolfa, tokrat bojaželjnega nastopača, je utelesil v historiji Kralj Henrik V. (1959). Druščino vnetih glumačev – rokodelcev v igri Sen kresne noči (1960) je požlahtnil kot krojač Trlica, nato je z izkušeno bravuro poudaril lik zvodnika Pompeja, pavlihe, sluge Zvodnice v igri Milo za drago (1962). Ob koncu sedemdesetih let je v tragediji Timon Atenski (1977) nastopil kot Stari Atenec in Četrti senator, svoj niz dramskih likov iz Shakespearove dramatike pa je sklenil z nastopom v historiji Kralj Rihard II. (1978), odigrani na terasi dubrovniške trdnjave Lovrijenac. Za mnoge poznavalce in ljubitelje gledališča je bil to nepozaben dogodek, zrežiran pod taktirko Mileta Koruna, ki je trojico umirajočih modrih starcev oblikoval z legendarnimi igralci z odrov jugoslovanskih gledališč, med njimi sta bila prvi slovenski Hamlet Zvonimir Rogoz kot škof Carlisle in Maks Furijan v skromnejši vlogi opata Westminstrskega.

V opus klasičnih vlog je vpisal Oronta v Molièrovi komediji Ljudomrznik (1950), oblikoval ga je v odlični maski. Bil je Ivan Tonnesen v drami Henrika Ibsena Stebri družbe (1951), s čudovito groteskno masko je nastopil kot Vej, general Tiger v stari kitajski igri v tradicionalnem stilu Gospa biserna reka (1952) Shih-I Hsiung. V Revizorju (1953) Nikolaja V. Gogolja je Hlopova izrisal z groteskno komiko, v liku Don Pedra v igri Tirsa de Molina Don Gil v zelenih hlačah (1954) je z odlično karakterno masko in igro v slogu commedie dell'arte z osupljivo natančnostjo zadel betežni starčevski značaj. Kot pater Timoteo v Mandragoli (1955) Niccolòja Machiavellija je z docela preprosto, naravno igro ustvaril zelo realističen, živ lik, poosebljeno duhovniško svetohlinstvo. V Čehovih igrah je bil oster Saljoni v Treh sestrah (1956), kot Gajev v igri Češnjev vrt (1960) je bil neke vrste otrok, rahlo smešen v ponavljanju smešnih kretenj strastnega igralca biljarda, pa naj je bil navzven še tak gospod; vse te poteze pa je Furijan izrisal zelo plastično in naravno. Njegov vojvoda Alba v drami Friedricha Schillerja Don Karlos (1959) je bil poudarjeno negativen tip. V Gogoljevi Ženitvi (1961) je utelesil provincialno omejenega, hvalisavega snubca, bonvivana Ževakina, dve desetletji kasneje je bil Kristijan Ivanovič Hiebner v Gogoljevem Revizorju (1981). Z odra klasične drame je odšel v vsem sijaju svojega igralskega mojstrstva kot stari lakaj First v Češnjevem vrtu (1986). Odigral ga je z naravnost srhljivo energijo; vlogo je zasnoval na minuciozni, neprestano dvoumni igri: to je na prvi strani starec, ki je bil priča dolge in slavne zgodovine aristokratskega rodu, ki pa se zdaj pred njegovimi očmi izteka v neslaven, smešen bankrot; je služabnik, star kot zemlja, v igri tako rekoč edini človek, ki je v sebi še ohranil nekaj aristokratskega duha, ki pa na vsakem koraku ves zgrožen ugotavlja, da je vse devalvirano, da bo zdaj, zdaj žalostno propadlo vse, kar je bilo velikega in znamenitega in kar simbolizira »češnjev vrt« – zgrožen, toda kot starec, ki mu nič človeškega ni več tuje, hkrati brez predsodka vdan v usodo. Na drugi strani je Furijanov First človek odpuščajočega, odprtega, četudi ironičnega smehljaja: podoba visokostnega lakaja, ki ceni zvestobo bolj kakor svobodo, dolžnost bolj od pravic in ki mora zato služiti bankrotiranim gospodarjem do konca, mora, ker sam tako hoče – podoba dostojanstvenega starca, ki čaka samo še na smrt.

Med vlogami iz klasične slovenske dramatike izstopajo dramski liki Ivana Cankarja: dr. Pavel Gruden in sluga Peter iz igre Za narodov blagor (1949 in 1976), Notar in Dacar v Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1950 in 1956), Krnec v Kralju na Betajnovi (1961), z različnimi poudarki je izoblikoval oblastniško ostri figuri Župnika v Kralju na Betajnovi (1952) in Župnika v Hlapcih – slednjega je interpretiral v obnovljeni znameniti uprizoritvi 1948, delu režiserja Slavka Jana, s katero je ljubljanska Drama 1956 sodelovala na festivalu gledališča narodov (Théâtre des Nations) v Parizu.

V začetku petdesetih let je začel intenzivneje nastopati v delih sodobne evropske dramatike; finančnega mogotca Messerschmanna v igri Jeana Anouilha Povabilo v grad (1952) je izrisal v izrazitega Žida z vzhoda, v sceni katarze pa ga je igral poudarjeno tragično. V dramski kroniki Georgea Bernarda Shawa Sveta Ivana (1952) je bil vojvoda La Tremouille. Kot stari skavt Cartwright Langmede v igri Petra Ustinova Trobi kakor hočeš (1955) je dal svoj delež vrhunskemu igralskemu kvintetu in svoji galeriji izrednih odrskih postav dodal novo imenitno kreacijo. Njegova stvaritev Filipa Španskega v drami Ferdinanda Brucknerja Elizabeta Angleška (1955) je bila pravo utelešenje ideje inkvizicijskega vladarja, patetičnega vojščaka bojujoče se cerkve. S sodobno ameriško dramatiko se je prvič srečal kot stric Ben v igri Arthurja Millerja Smrt trgovskega potnika (1953), kot organist Simon Stimson v igri Thorntona Wilderja Naše mesto (1956) je z izvirnimi in živimi potezami izrisal ganljiv portret notoričnega alkoholika. V Norici iz Chaillota (1956) je kot Rudosledec, tipični avanturist, sodeloval v kvartetu hudobnih rokomavhov, grobih, malone nasladno zlobnih tipov iz chaillotskega podzemlja, in vlogo požlahtnil z drobnimi karakternimi tipikami. Jima v igri Arthurja Millerja Spomin na dva ponedeljka (1956) je oblikoval kot dobrodušnega in simpatičnega starca, ki ga je življenje že mnogokrat povozilo. Višji nadzornik v igri Johna B. Priestleyja Odstranite norca! (1957) je bila z ostrim karakternim profilom izrisana ledeno mrzla in brezčutna figura. V Optimistični tragediji (1957) Vsevoloda V. Višnjevskega je z neprisiljeno igro razkril človeški lik voditelja oktobrske revolucije Lenina; like Lenina, Marxa in Engelsa je izvirnemu besedilu kot prolog in epilog drame dodal avtor priredbe in režiser Bratko Kreft. Umetniški jubilej, trideset let umetniškega ustvarjanja, je obeležil z vlogo Frederica Chopina v drami Jarosława Iwaszkiewicza Poletje v Nohanu (1958): glasbeno obsedenost genija, nervoznega in razdražljivega umetnika in jetičnega bolnika, skrajno malenkostnega, občutljivega in samoljubnega človeka, je poudaril s slikovito zunanjo pojavo in izrazito masko ostarelega, bolehnega človeka. Notranje izrazitejši je bil kot glasbenik, ki v naporu umetniškega ustvarjanja išče in ob sklepu igre tudi najde rešitev problema; v izpovedno intenzivnem prizoru ustvarjalnega zanosa sta se igralec in njegov Chopin afirmirala kot umetnika. Bil je markantni Pont Kič v drami Vladimirja V. Majakovskega s cirkusom in ognjemetom Velika žehta (1958). V šestdesetih letih je oblikoval številne manjše vloge v uprizoritvah sodobne evropske in ameriške dramatike, pomembnejši sta vlogi Karla Lindnerja, predstavnika rasistične bele manjšine v igri Lorraine Hansberry Grozdna jagoda v soncu (1960), in vloga notranjega ministra Tulliusa Rotundusa v drami Friedricha Dürrenmatta Romulus Veliki (1962).

Pomembno mesto v Furijanovem gledališkem opusu zavzemajo vloge v sodobni slovenski dramatiki, med njimi je več kot dvajset krstnih uprizoritev. Neposredno po prihodu v ljubljansko dramo je nastopil kot Spitignev v drami Frana Levstika in Bratka Krefta Tugomer (1947). V alternaciji z Brankom Miklavcem je bil Padre Giovanni v drami Mire Mihelič Ogenj in pepel (1949), ki obravnava čas italijanske okupacije. Pomembnejše vloge so: dr. Matija Donat v drami Mire Miheličeve Operacija (1950), dr. Vinko Koritnik v igri Mateja Bora Kolesa teme (1953), Lajnar v Povečevalnem steklu (1956) Jožeta Javorška in Sitar v Punčki (1959) Ferda Kozaka. Sredi petdesetih let je v mefistovski maski in igri upodobil Predstojnika in Hudiča v igri Dominika Smoleta Potovanje v Koromandijo (1956), vnovič se je s Smoletovo dramatiko srečal kot interpret bavarskega vojvode Tasila v drami Krst pri Savici (1969), v svojem oseminsedemdesetem letu pa je v igri Dominika Smoleta Zlata čeveljčka (1983) z vitalnostjo in igralskim mojstrstvom interpretiral Prisednika senata; lik je napolnil s sijajno brutalno agresivnostjo in enako nesramnim sarkazmom, besnim starčevskim sovraštvom in privoščljivim cinizmom. Eno zadnjih vlog pred upokojitvijo je oblikoval kot dvorni maršal De Bresse v drami Ivana Mraka Mirabeau (1970).

Po upokojitvi je sodeloval z Mestnim gledališčem ljubljanskim (MGL) in Slovenskim mladinskim gledališčem (SMG). V slednjem je s številnimi preobrazbami in mojstrstvom izkušenega komedijanta v pravem pomenu besede vodil krstno uprizoritev igre Miloša Mikelna Strip strup, denarja kup (1974): z igro, polno zanesljivih in šaljivih rešitev, je oblikoval junake številnih stripov. Vidnejši vlogi je oblikoval v Eksperimentalnem gledališču Glej (EG Glej), kjer je nastopil v krstni uprizoritvi adaptacije romana Izidorja Cankarja S poti (1974), in v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (SLG Celje), kjer je v krstni uprizoritvi igre Dušana Jovanovića Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka (1976) kot ostareli, a bojeviti igralski prvak stare šole Knez z najfinejšo komično stilizacijo ohranil svojo vlogo v strogo teatrskem polemičnem okviru in jo z elegantnim prehodom izpeljal v svet igre, teatralike. V EG Glej je vnovič nastopil v krstni uprizoritvi igre Pavla Lužana Srebrne nitke (1978), kjer je kot Tip 1 v kvintetu igralcev – starcev z mogočnim zafrkantstvom in igralskimi bravurami oborožil navdušenega šahista ter ga izrisal v pravo utelešenje stiske v gosposkem plašču. Od zveste publike se je Furijan poslovil z monodramskim nastopom, v katerem je odigral tri vloge iz svoje bogate gledališke kariere: Župnika iz Hlapcev Ivana Cankarja, starega Juro Krefla iz drame Lacko in Krefli Ivana Potrča in Ževakina iz Gogoljeve komedije Ženitev. Sam, brez soigralcev, brez čudežne iluzije odrskega sveta, zato pa oborožen z lastno umetnostjo skrajno sugestivne igre in žive mimike, poudarjene z mojstrskimi potezami gledališke maske, je sestavil skromno, a vendarle dovolj reprezentativno antologijo svojega gledališkega mojstrstva.

Zahvaljujoč izostreni karakterizaciji in plastični mimiki, je bil Furijan zelo iskan interpret filmskih in televizijskih vlog. Njegova filmografija obsega dvaindvajset filmskih in televizijskih vlog v slovenskih filmih, veliko je snemal v širšem jugoslovanskem prostoru. Med pomembnejše filmske stvaritve se uvrščajo vloge Ornik v filmu Svet na kajžarju (1952), Scharfuhrer v Dolini miru (1956), Grajski gospod v Samorastnikih (1963), Rilsky v Zaroti (1964). Vidno vlogo je oblikoval v filmu Sovražnik (1965), bil je Lilek v Vdovstvu Karoline Žašler (1976), Primožič v filmu To so gadi (1977), Dedek v filmu Ubij me nežno (1979), Lotschak v Dediščini (1984), Tabuman v filmu Maja in vesoljček (1988) in Član prezidija v Ječarjih (1990). Igral je v prvih dveh slovenskih televizijskih igrah: bil je Kajfež v TV drami Noč na verne duše (1958) in Kobar v TV igri Sosed Luka (1959. Vidne epizodne vloge je oblikoval v TV nanizanki Dekameron (1971), interpretiral je Duhovnika v TV filmu Boj na požiralniku (1982). V TV nadaljevanki Julius Kugy (1984) je upodobil elegantni lik starega poeta Koseskega.

1962 je na Festivalu jugoslovanskega igranega filma (FJIF) prejel posebno diplomo za vlogo v filmu Medaljon za tri srca, 1963 na FJIF posebno diplomo za vlogo generala Rendulića v filmu Desant na Drvar, 1974 Stopov zlati prstan za stransko vlogo v filmu Pastirci (1973) in 1981 enako priznanje za vlogo v TV filmu Krizno obdobje (1981). 1976 je prejel Sterijevo nagrado za vlogo Kneza v igri Dušana Jovanoviča Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, 1978 Borštnikov prstan za življenjsko delo, za vlogo Firsa v Češnjevem vrtu Antona P. Čehova je 1987 prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Na rojstni hiši so mu odkrili spominsko ploščo, po njem se imenuje 1994 ustanovljeno kulturno in umetniško društvo v Zavrču.