Dusík, František Josef Benedikt (1765–po 1817)

DUSÍK, František Josef Benedikt (František Josef Dusík; František Benedikt Dussek; František Dussek; Franz Benedikt Dussek; Franz Josef Dussek; psevdonimi Francesco Dussek: Comundi; Cormundi di Czaslau; Dussek, detto Cormundy; Dussek-Cormundi; Francesco Cormunni Dussek; Herzwelt), skladatelj, organist, kapelnik (r. 22. 3. 1765, Čáslav, Češka; u. neznano). Oče Jan Josef Dusík, učitelj, organist, skladatelj, mati Veronika Dusík, r. Štěvetová, harfistka. Brat Jan Ladislav (Johann Ludwig) Dussek, pianist, skladatelj, sestra Kateřina Veronika Anna Dusík (poročena Cianchettini), harfistka, skladateljica, pevka, pianistka, nečak Pio Cianchettini, pianist, nečakinja Olivia Buckley, organistka, skladateljica.

Rojen je bil v glasbeni družini, ki jo omenja v svoji kroniki tudi sloviti opisovalec glasbenega življenja 18. stoletja Charles Burney. Podobno kot njegov bolj znan starejši brat Jan Ladislav, ki velja za enega prvih pomembnih potujočih pianistov, je prvi splošni pouk dobil pri cistercijanih v Žd'áru nad Sázavou na Češkem. Od tam je odšel v praški benediktinski samostan Emaus, kjer se je pri patru Augustinu (Václavu) Šenkýřu učil harmonijo in kontrapunkt, se izpopolnil v igri na violinčelo in violino ter se udejstvoval tudi že kot organist. Vstopil je v službo vodje glasbene kapele grofice de Lützow in z njo odšel v Italijo. Sprva je nastopal na glasbenih akademijah kot violinist, violončelist ali pianist, uveljavil pa naj bi se tudi v gledališčih v Mortari in Benetkah. Od 1786 je služboval v milanskem gledališču La Scala.

1790 je prišel v Ljubljano in se istega leta poročil z Ljubljančanko Anno Focke. V poročno knjigo je vpisan s priimkom Herzwelt, psevdonimom, ki ga je pozneje pogosto uporabljal tudi v italijanski inačici Cormundi. V Ljubljani je bil sprva nastavljen v škofovski kapeli kot instrumentalist in učitelj violine. Po smrti predhodnika, Franca Trčka, je 1794 prevzel mesto stolnega organista. Po razpustu jezuitov je moral kot organist skrbeti še za glasbo v cerkvi sv. Jakoba. Za cerkveno rabo je napisal vrsto sakralnih del, med drugim mašo, Te Deum in dva ofertorija. Poleg cerkvene službe je iskal še druge priložnosti za zaslužek. Posebej aktiven je bil v novoustanovljeni ljubljanski Filharmonični družbi, med drugim je 1796 kot prvi igral na njenem novem klavirju. Za koncerte družbe je najverjetneje napisal pet simfonij ter več serenad, sonat in klavirskih del. Zaradi obsežnega strokovnega znanja in razgledanosti je predstavljal eno osrednjih osebnosti v prvem desetletju delovanja Filharmonične družbe in morda je tudi zato postal njen prvi častni član. Morda je imenovanje za častnega člana spodbudilo tudi dejstvo, da se je na prelomu v novo stoletje Dusík že odselil iz Ljubljane. Odhodu je botroval spor z vodstvom stolnega kora in posledično izguba cerkvene službe, verjetno tudi zaradi rednega sodelovanja z gostujočimi gledališkimi skupinami. Igranje na predstavah in komponiranje za tovrstne potrebe je namreč pomenilo pomemben del Dusíkovega zaslužka. V ljubljanskem obdobju je nastala vrsta njegovih gledaliških del. Pogodba z gledališko skupino Georga Schantrocha ga je obvezovala, da vsako četrtletje napiše eno opero. Med drugim so tako nastale opere Sultan Wampum, Eugen der zweyte oder Der Held unserer Zeit in Die Lederers Tochter oder Der weibliche Kadet.

Po odhodu iz Ljubljane je deloval v različnih gledaliških hišah zlasti severnoitalijanskih mest, kjer se je predstavljal s svojimi deli. Postaje njegovega delovanja najjasneje odkrivajo seznami prvih izvedb njegovih glasbeno-odrskih del. 1804 so v Benetkah v gledališču San Angelo izvedli farso Camaccio il ricco e Basilio il povero, 1805 pa v gledališču San Benedetto farso Questa volta la biscia ha beccato il ciarlatano. 1806 so v Brescii (Teatro Grande) uprizorili komično opero L'impostore, nato v milanski Scali komično opero La feudataria, v milanskem gledališču Carcano pa opero La caffeteria di spirito. 1807 sta sledili izvedba farse L'incantesimo senza magia v Bergamu in farse La ferita mortale risanata dal matrimonio v Cremoni. 1809 je bil znova v Milanu (Teatro Santa Radegonda), kjer so izvedli opero La prova reciproca. Naslednjega leta je bila v Pavii (Teatro dei quattro nobili Cavalieri) uprizorjena komična opera Il felice succeso, v Torinu (Teatro d'Angennes) opera Chi vuol troppo vedere dienta cieco in komična opera Matrimonio e divorzio in un sol giorno (Teatro Sutera). V Torinu je bila nato 1812 uprizorjena še opera Paventi il cor audace, v Alessandrii (Teatro Civico Municipiale) pa komična opera Voglia di dote e non di moglie. 1816 so v beneškem gledališču San Moisè izvedli farso L'ombra ossia Il ravvedimento, v gledališču San Luca (danes Teatro Goldoni) pa še opero serio Roma salvata. Konec leta je v Comu sledila še prva izvedba komične opere La trombetta.

Nekaj časa je nastopal kot pianist, violončelist in učitelj klavirja v Gorici, kjer je bil aktiven tudi v gledališču. Na koncertih je izvajal svoje simfonije ter koncertantna in klavirska dela.

V Gorici in Benetkah je deloval tudi kot kapelnik godb vojaških sestavov, v Benetkah je 1806 in 1808 deloval na mestu kapelnika avstrijskega pehotnega regimenta Davidovič. Kot pričajo viri, je v tem času izgubil stik s starši in ženo.

V arhivu ljubljanske Filharmonične družbe je ohranjen prepis simfonije iz omenjene beneške opere Roma salvata, iz česar bi lahko sklepali, da so skladbo na začetku 1817 v Dusíkovi prisotnosti izvedli v Ljubljani. Obstaja tudi rokopisni zapis na enem od tiskanih sporedov Filharmonične družbe iz novembra 1817, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da je takrat še nastopal na koncertu kot pianist. Žal se po tem sled za skladateljem izgubi. Obstaja le nekaj nezanesljivih pričevanj, po katerih naj bi umrl v Stični po 1816, vendar tega ni mogoče potrditi z viri.

Dusíkov glasbeni jezik je svetovljanski, zapisan v govorici minevajočega 18. stoletja. Kot skladatelj je dedič kulturnega izročila, ki se oblikuje v kompleksnih povezavah sočasnih evropskih determinant, k temu pa približuje tudi postopoma oblikujoči se slovenski (nacionalni) prostor. Zgodaj se je vključil v ljubljansko Filharmonično družbo in kmalu postal eden njenih najvidnejših članov. Družba je bila ena prvih evropskih znanilk novega urejevanja glasbenega življenja s pomočjo institucije (meščanskega) koncerta, ki se je v njegovem času iz primarno družabnega dogodka prelevil v priložnost za visoko cenjen estetski užitek. Ljubljanskemu občinstvu je kot prvi pri nas v pokušino ponudil lastne simfonije, pa tudi sonate, serenade in druga komorna dela, ki sodijo med najpomembnejše glasnike estetskega preloma, ki ga je sooblikoval. Poleg tega se je kot pianist in violončelist med prvimi na Slovenskem predstavil v koncertantni in komorni glasbi. S svojo virtuozno briljanco je navduševal poslušalce, željne tovrstne glasbe. Od malega seznanjen z najpomembnejšimi tokovi v cerkveni glasbi je pomembna tuja dela prenašal na slovenska tla in v istem duhu oblikoval lastne stvaritve, med katerimi so mašni ordinariji, oratorij, Te Deum, ofertoriji idr. Predvsem pa se je posvečal glasbenemu gledališču. V razmeroma kratkem življenju je od blizu spoznal vrsto najpomembnejših gledaliških središč svojega časa in se dodobra seznanil z zakonitostmi najbolj priljubljenih zvrsti. Napisal je vrsto glasbenogledaliških del, opere buffe in serie ter zlasti tedaj modne enodejanke farse, ki so jih izvajali v najbolj prestižnih gledališčih zlasti severne Italije. Nekatere točke iz njegovih opernih del in nekatera komorna dela so izšla pri različnih evropskih založbah ter v nekaterih cenjenih zbirkah (npr. Deutsche Kunst- und Musik-Zeitung in zbirki Scelta di scene, duetti ed arie posti in musica dei più celebri maestri ter Composizioni vocali). Nesporna obrtna podkovanost in razgledanost sta mu omogočila razvoj osebnega glasbenega sloga, ki se zavestno ni oddaljeval od splošnih norm klasicističnega, deloma zlasti v klavirskih delih tudi poudarjeno bravuroznega stila, temveč jih je skušal razviti in poglobiti. Tako pa je uspel svojo glasbo, z njo pa tudi glasbo kulturnega prostora, v katerem je deloval, odpreti širšim aktualnim estetskim tokovom. Velik del njegovega opusa je danes izgubljen, številna dela, rokopisi, notni tiski in libreti pa so raztreseni po različnih evropskih in ameriških arhivih (npr. Gesellschaft der Musikfreunde, Dunaj, beneditkinski samostan sv. Petra v Salzburgu, švicarski benediktinski samostan Einsiedeln, moravski muzej v Brnu, narodna in univerzitetna knjižnica v Pragi, Archivo Storico Provinciale v Gorici, Civico Museo Bibliografico Musicale G. B. Martini v Bologni, Biblioteca comunale Giacomo Tauro v Chioggii, konservatorij Giuseppe Verdi in knjižnica Braidense v Milanu, Accademia Filarmonica v Torinu, Istituzioni di ricovero e di educazione v Benetkah, Biblioteca antoniana in Biblioteca universitaria v Padovi in kongresna knjižnica v Washingtonu D. C.).