Dremelj, Stane (1906–1992)

DREMELJ, Stane (rojstno ime Stanislav Dremelj), kipar, medaljer (r. 9. 11. 1906, Vrhnika; u. 21. 1. 1992, Radovljica, pokopan v Logatcu). Oče Franc Dremelj, pek, mati Katarina Dremelj, r. Kosec, poštna voznica. Brat Franc Aco Dremelj, slikar.

Prvo kiparsko izobrazbo je prejel v podobarski delavnici Ivana Buha na Vrhniki, pri katerem se je 1924–27 izučil podobarske obrti in mu mdr. pomagal pri prenovi oltarjev v župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu. V mladosti je opravljal različna priložnostna dela, kot npr. rezbarstvo in delo v lesnopredelovalni industriji, da si je lahko omogočil šolanje. 1929–30 je na Tehniški srednji šoli v Ljubljani obiskoval oddelek Kiparska in rezbarska šola, kjer ga je medaljerstva učil Anton Sever. 1930–34 je študiral na akademiji likovne umetnosti v Zagrebu in diplomiral pri profesorju Ivanu Kerdiću, pri njem je 1935 opravil še specialistični študij iz male plastike, medaljerstva in torevtike. 1936 se je vpisal na likovno akademijo v Firencah, da bi izpopolnil medaljersko znanje, a je moral po dveh semestrih zaradi italijansko-abesinske vojne študij prekiniti. Potem je živel v Logatcu, od 1937 v Ljubljani in si je na Večni poti zgradil atelje in ustvarjal v svobodnem poklicu. Med drugo svetovno vojno je v Ljubljani podpiral ilegalo. 1946–64 je bil profesor na Šoli za umetno obrt (danes Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo) v Ljubljani. 1951 je bil med ustanovnimi člani Društva likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije (danes Društvo oblikovalcev Slovenije) in član njegovega umetniškega sveta. Po upokojitvi 1964 je še naprej ustvarjal. Od 1970 je živel v Radovljici. Tam si je uredil tudi atelje.

Uvršča se med redke medaljerje na Slovenskem. Glavnino njegovega opusa predstavljajo dela miniaturne plastike, tj. medalje in plakete, izdeloval je tudi kovance, pečate, kameje, broške, sponke, značke, odlival posmrtne maske. Posvečal se je tudi mali plastiki, zlasti reliefnim portretnim medaljonom in kiparskim delom oble plastike. Izdeloval je nakit ter z osnutki za kameje in zlatarski okras sodeloval z zlatarskimi delavnicami v Celju. Ustvarjal je v zlatu, srebru, bakru, bronu, kamnu in slonovi kosti ter uporabljal različne postopke obdelave materialov, npr. graviranje, torevtiko, sfragistiko, gliptiko, rezanje v kost. Motivno prevladujejo portreti, ki jih je izdeloval bodisi po predlogah bodisi po modelih, portretirance je upodabljal v izrazitih potezah in različnih postavitvah, večinoma v strogem profilu. Naredil je tudi nekaj avtoportretov in upodabljal še druge motive, npr. vedute (npr. mestno veduto Radovljice, ki jo je upodobil za plaketo Občine Radovljica 1971). Slogovno v njegovem opusu prevladuje realizem, v čemer odmevata antična numizmatika in renesančno portretno medaljerstvo, ki sta mu bila pomemben zgled, zatekal pa se je tudi k bolj ekspresivnim upodobitvam s poudarjeno voluminoznostjo, v kateri je interpretiral značaj portretiranca. S portretnim medaljerstvom se je ukvarjal že v obdobju pred drugo svetovno vojno, ko je dobival naročila svojih sodobnikov. Na medaljah je upodobil številne znane Slovence, med katerimi je vrsta literatov, nekatere je upodobil večkrat (npr. Ivana Cankarja in Frana Saleškega Finžgarja), največkrat pa Franceta Prešerna (mdr. 1939, 1949, 1952, 1974, 1977, 1980, 1984), pri čemer so portretne podobe nastale na podlagi različnih slikovnih virov, od avtoportreta Matevža Langusa, ki je bil zmotno interpretiran kot Prešernov portret, do portreta Prešerna Franza Kurza von Thurna und Goldensteina. Izdelal je več posmrtnih mask, mdr. Ivana Vavpotiča, Matija Jame, Franceta Kidriča, Otona Župančiča, Jožeta Plečnika.

Navdihovala so ga tudi arheološka odkritja in tehnike obdelave kovine pri starih ljudstvih, npr. torevtika. Arheološki predmeti so mu služili kot vsebinski in oblikovni vir, tako je npr. v naslonu na halštatsko numizmatiko izdeloval kovance s figuralnimi motivi. Po vzoru vaške situle, ki jo je prvič videl 1933 v Narodnem muzeju v Ljubljani in ga je navdihovala vrsto desetletij, je ustvarjal reliefne upodobitve, tako kopije situle v pomanjšanem merilu kot lastne kompozicije, ki so črpale iz motivike na situli. Izdelal je tudi voščilnice z motivi s situle, ki jih je izdala Mladinska knjiga. Ukvarjal se je z restavriranjem arheoloških predmetov.

V obli plastiki iz zgodnjega obdobja je ustvarjal pod vplivom nove stvarnosti. Posvečal se je tudi risbi, zlasti v poznem obdobju. Med drugo svetovno vojno je razstavljal s skupino Lada.

1937 je prejel nagrado na natečaju za izdelavo modelov za nove kovance in 1973 Prešernovo nagrado Gorenjske za življenjsko delo. 1985 je postal častni občan Radovljice.