Domjan, Jože (1952–)

DOMJAN, Jože (vzdevek Ljubo, Jože Ljubo Domjan), oblikovalec (r. 11. 5. 1952, Celje). Oče Jožef Domjan, računovodja, mati Frančiška Domjan, r. Šuster, krojačica. Žena Alenka Domjan, umetnostna zgodovinarka, galeristka, tast Eduard Salesin, kipar, sin Gašper Domjan, fotograf, hči Tinka Domjan, modna oblikovalka.

1967–68 je obiskoval gimnazijo v Celju, 1968–72 Šolo za umetno obrt (danes Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo) v Ljubljani. 1972 se je zaposlil na oddelku za oblikovanje v podjetju Cetis (prej imenovan Celjski tisk). 1976–80 je študiral na oddelku za uporabno grafiko, ilustracijo in fotografijo na visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju (Universität für angewandte Kunst Wien), na kateri je 1981 ob podpori Herderjeve štipendije, ki mu jo je podelila dunajska univerza, opravil še specialistični študij. 1982 se je vrnil v Celje in nadaljeval z delom v podjetju Aero Celje do 1987, ko je dobil status samostojnega kulturnega delavca. 1995 je v Kasazah pri Petrovčah ustanovil oblikovalski studio Triartes, v katerem je delal do upokojitve 2013. Od 1985 je član Društva oblikovalcev Slovenije.

Sodi med vidnejše grafične oblikovalce na Slovenskem, čigar delo je zlasti v drugi polovici osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja predstavljalo enega od vrhuncev te zvrsti pri nas, uveljavil pa se je tudi v mednarodnem okolju, ko je bil med redkimi oblikovalci iz SFRJ in pozneje Slovenije uvrščen v svetovne preglede sočasnega grafičnega oblikovanja. Njegov opus obsega oblikovanje knjig, katalogov, plakatov, koledarjev in drugih tiskovin, logotipov, celostnih grafičnih podob, poštnih znamk, postavitve muzejskih in razstav likovne umetnosti, ukvarjal se je tudi s scenografijo. Posebno mesto zavzema gledališki plakat, ki ga je več desetletij, začenši v sezoni 1973/74, oblikoval za Slovensko ljudsko gledališče v Celju, sodeloval pa je tudi z drugimi naročniki (npr. Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica). Njegov plakat zaznamuje avtorski pečat, ki ga pretvarja v umetniško delo in medij dovršene vizualne komunikacije. Osrednje mesto velikokrat zavzema risba, ki je avtorjevo glavno izrazno likovno sredstvo, kombiniral pa je tudi različne slikarske in risarske tehnike (npr. kolaž, tempero, pastel), fotografijo in različne tipografije. Z risbo ali ploskovnimi elementi je interveniral v fotografske reprodukcije ali pa ekspresivno risbo izpostavil na barvno enotnem ozadju. Pogost motiv je bila človeška figura, ki se približuje eksistencialistični figuraliki in art brutu, ali posamezni udi človeškega telesa in liki, ki zraščeni iz detajlov človeškega in živalskega telesa ter drugih motivov sodijo pod okrilje fantastične umetnosti. Njihove interpretacije so odpirale globlji pomen in domišljeno, tudi duhovito povezavo forme in vsebine. Tipografijo je uporabljal kot gradnik kompozicij in ji odmerjal viden prostor ali pa jo je omejil, umestil na rob ali v kakšnega od detajlov. V kompozicijah se je po načelu reduciranja osredotočal na bistveno in v simbolni govorici naglašal vsebino ter pridobil na izrazni moči. Njegovi plakati so v muzejskih in bibliotečnih zbirkah doma in po svetu, uvrščeni so bili v mednarodne preglede vrhuncev plakatne umetnosti, npr. v katalogih Graphis Poster (Zürich, 1993, 1995 in 1998), Un hommage à Max Ponty (Pariz, 1991), v knjigi Graphic Design Index I (Singapur, 1995), v oblikovalski reviji Novum Gebrauchsgraphik (München, 1991, 1993, 1994), Monthly Design (Seul, 1997) in v Five Star Designers’ Banquet (Osaka, 2009).

Na več koledarjih podjetja Cetis je promoviral likovno umetnost, ko je vanje vključeval reprodukcije umetniških del, npr. v koledar za 1992 je vključil originalne grafične liste priznanih slovenskih grafikov, v koledar za 1999 svoje ilustracije na temo znanih filozofskih misli, za 2000 pa ilustracije svetovno znanih oblikovalcev, ki jih je povabil k sodelovanju na temo Komunikacija je svoboda.

Ovitke oz. naslovnice knjig je približeval plakatom in z domiselnimi likovnimi rešitvami izpostavil bistvo vsebine. Publikacije, za katere je prispeval grafično podobo v celoti, zaznamuje izčiščen oblikovalski pristop.

Pri oblikovanju celostnih grafičnih podob in logotipov se je osredotočil na znak in v reduciranem grafičnem jeziku poudaril njegovo monumentalnost.

Med razstavami, ki jih je oblikoval, izstopajo muzejske na temo slovenske polpretekle zgodovine, na katerih je z inovativnostjo in pieteto zajel bistvo vsebine, tudi tragične, in obiskovalcu omogočil izkušnjo vživetja.

Za olimpijske igre v Lillehammerju na Norveškem 1994 je oblikoval poštni znamki z motivom smučarjev.

Med pomembnejšimi nagradami so 1974 Prešernova nagrada mesta Celja za celostno podobo Atletskega pokala Evrope Bruno Zauli, 1981 štipendija Gottfrieda von Herderja, 1985 delovna štipendija mesta Grevenbroicha, 1988 prva nagrada na natečaju za celostno grafično podobo gledališkega festivala Jugoslavija s svetom, 1992 srebrni grb mesta Celja za posebne dosežke na področju grafičnega oblikovanja, 1993 in 2000 nagrada Zlati MM za koledarja podjetja Cetis, 1994 in 1998 častna pohvala ter 2000 zlata medalja za gledališke plakate na Bienalu industrijskega oblikovanja v Ljubljani, 1997 nagrada za plakat Beneški trgovec na III. mednarodni razstavi gledališkega plakata v Osnabrücku in 1999 Savinova plaketa za posebne dosežke na področju grafičnega oblikovanja.