Dominko, Milogoj (1932–2010)

DOMINKO, Milogoj (Miligoj Dominko, Milojko Dominko, Lojko Dominko), slikar (r. 17. 7. 1932, Ljubljana; u. 17. 8. 2010, Vrhnika, pokopan v Ljubljani). Oče Aleksander Dominko, šolski upravitelj, mati Franja Dominko, r. Urek, učiteljica.

Hčeri Milojka Dominko, slikarka, in Mirjam Dominko, profesorica francoščine in italijanščine, stric Fran Dominko, fizik, astronom, matematik, publicist.

Zaradi materine bolezni je zgodnje otroštvo preživel pri babici v Ljubljani. 1939 se je z družino preselil na Vrhniko, po materini smrti pa 1942 k stricu v Ljubljano. 1945 je obiskoval Šentjakobsko gimnazijo, gimnazijsko šolanje je 1946 nadaljeval v Ajdovščini in nato v Šempetru pri Gorici. 1949–52 je obiskoval Šolo za umetno obrt v Ljubljani. 1952–56 je študiral slikarstvo na Akademiji za upodabljajočo umetnost (Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje) v Ljubljani ter se 1954 in 1956 udeležil dveh študijskih potovanj v Italijo. Poleti 1956 je izpod ometa odkrival freske v Hrastovljah, jeseni pa nastopil vojaški rok. 1957–58 je bil profesor risanja na nižji gimnaziji v Kojskem v Goriških brdih. 1958 je s Pavlom Zamarjem in Silvestrom Komelom ustanovil atelje za ekonomsko propagando Apolo, v katerem je risal osnutke za propagandni material in slikal. 1958 se je vrnil v Ljubljano in se 1959 zaposlil na likovnem oddelku Zavoda (založbe) Borec, kjer je bil vodja oddelka in tehnični urednik. 1964–70 je poučeval na Osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani. 1969 je ob podpori dvomesečne štipendije Prešernovega sklada bival v Parizu, Bruslju, Antwerpnu in Amsterdamu. 1970 je postal svobodni umetnik. 1973 je s prvo nagrado na Biennale delle Alpi v italijanskem kraju Arta Terme prejel dvoletno štipendijo švicarske družbe Amis des Arts et Artistes Associés, postal njen član in začel sodelovati z menedžerjem Gilbertom Saviozom. Atelje je imel tudi v Švici, večinoma pa je ustvarjal v Sloveniji. 1984 se je iz Ljubljane preselil na Vrhniko. Po smrti svoje žene 2008 ni več ustvarjal.

Njegov opus obsega slikarska, risarska in grafična dela. Prevladuje figuralika, tj. človeška in živalska figura, zlasti lik konja, gojil je še krajino, tihožitje in abstrakcijo. Človeško figuro je dojemal kot vrhunec stvarstva in jo vseskozi upodabljal. Zapisan je bil kolorizmu in detajlirani risbi. Slogovno je njegov opus raznovrsten, vidni so vplivi realizma, nadrealizma, modernizma, postmodernizma, baročnega slikarstva, prepoznaven je po ekspresivnih interpretacijah. Zgodnje obdobje v slikarstvu zaznamujeta vpliv modernizma ter motivika nagrobnikov, pokopališč, mest, marin, ladij in tihožitij s steklenicami, šahovskimi figurami. Motivi so podani stilizirano kot simbol, ki v formi sumarično povzame slikovno tematiko, pri čemer je povezovanje oblike in vsebine ena izmed značilnosti umetnikovega celotnega opusa. Abstraktne kompozicije je kombiniral tudi s kolažem fotografskih reprodukcij. V prvi polovici sedemdesetih let 20. stoletja je v njegovem slikarstvu prišlo do obrata, ko se je odvrnil od stilizacije in se pod vplivom študija starih mojstrov, ki jih je proučeval na študijskem potovanju 1969, in nadrealizma usmeril v realistično naslikane kompozicije, v katerih se prepletajo figuralni, rastlinski in dekorativni motivi, ki so včasih citati gotske, bizantinske in baročne umetnosti, ter grafični detajli napisov, črk in znakov, ki ustvarjajo fantastične, celo absurdne interpretacije, ki se umeščajo v postmodernistično umetnost. Barvna lestvica je v primerjavi z zgodnjim obdobjem pestrejša, temelji na kontrastih. V osemdesetih letih 20. stoletja ga je pritegnil manierizem, pod vplivom katerega je kompozicijam dodal več dinamike v diagonalni razporeditvi motivov, jih zapolnil po načelu horror vacui, vzpostavil kontrast med natančno izrisanimi figurami in abstraktnimi barvnimi ozadji ter upodabljal sakralne motive. V devetdesetih letih 20. stoletja ga je pritegnila baročna ikonografija z detajli oltarne arhitekture in kiparskega okrasja, ki jih je večkrat razstavil na fragmente in sestavil v nove konstrukcije, prekipevajoče v različnih oblikah in barvnih potezah, ki spominjajo na gestualno slikarstvo. Pojavljali so se citati starejše umetnosti in njegovih starejših del.

Velik del opusa zavzema risba, ki jo je dojemal kot temelj likovnega izražanja in tehniko, ki najbolj izkazuje resnico. Nastajale so risbe s svinčnikom, pastelom, ogljem, kredo, kemičnim svinčnikom in perorisbe, pri katerih je za risalo uporabljal tudi jelove trske, da je dosegel želeno ekspresivnost. Risbe je sestavljal tudi v kolaže ali jih kombiniral s fotografskimi reprodukcijami in pomanjšanimi kopijami svojih slik. V risbi je vseskozi sledil postulatom realizma, sicer pa se razvojne faze ujemajo s slikarstvom, npr. modernistična stilizacija in abstrahiranje v zgodnjem obdobju. V prvi polovici sedemdesetih let 20. stoletja se je pojavil osat in ostal eden njegovih prepoznavnejših motivov še pozneje.

Vrhunec njegovega ilustratorskega opusa je ilustracija Krsta pri Savici Franceta Prešerna (1996) z risbami v kombinaciji z ekspresivnimi slikarskimi intervencijami.

Njegova dela hranijo zasebne in javne zbirke doma in po svetu (npr. v ZDA, Švici, Franciji, Italiji, Vatikanu, na Švedskem, Japonskem).

1964 je prejel nagrado na bienalu mladih na Reki, 1968 Kajuhovo nagrado za opremo treh knjig (Bitka za Dien Bien Fu, Sorge in Sutjeska), 1973 prvo nagrado na Biennale delle Alpi.