Dolinšek, Janez (1957–)

DOLINŠEK, Janez (Jani Dolinšek), fizik (r. 5. 3. 1957, Ljubljana).

V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo (1963–71) in gimnazijo (II. gimnazija Ljubljana, današnja Gimnazija Jožeta Plečnika, 1971–75). Študiral je fiziko na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (UL), na Oddelku za fiziko (1975–80), kjer je 1981 diplomiral. Nato je služil vojaški rok v Čačku v Srbiji. Po služenju vojaškega roka je na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo 1986 magistriral z delom Študij inkomenzurabilnih in komenzurabilnih faznih prehodov v [N(CH3)4]2ZnCl4 z metodo jedrske magnetne resonance dušika 14N in 1987 doktoriral z disertacijo Študij substitucijsko neurejenih inkomenzurabilnih dielektrikov z NMR spektroskopijo. 1989–90 je bil na podoktorskem izpolnjevanju na švicarski državni tehniški visoki šoli ETH v Zürichu.

1982–99 je bil redno zaposlen na Institutu »Jožef Stefan« (IJS), po 1999 pa dopolnilno; 2003 je bil izvoljen v naziv znanstveni svetnik. Na Fakulteti za matematiko in fiziko (FMF) UL je bil redno zaposlen od 1999; 1994 je bil izvoljen za docenta, 1999 za izrednega profesorja in 2004 za rednega profesorja. 2013–15 je bil predstojnik Oddelka za fiziko, od 2009 pa je vodja doktorskega študija Znanost in inženirstvo materialov na UL. 2010–14 je bil dopolnilno zaposlen na Centru odličnosti EN-FIST. 2009–21 je bil vodja raziskovalnega programa Magnetna resonanca in dielektrična spektroskopija pametnih novih materialov, 2005–10 pa direktor Evropske šole o znanosti materialov. Raziskovalno sodeluje ali je sodeloval z ETH, univerzo v Illinoisu (Chicago, ZDA), grškim nacionalnim raziskovalnim centrom (National Centre of Scientific Research »Demokritos« – NCSR Demokritos Atene, Grčija), univerzo v Waterlooju (Kanada), univerzo na Dunaju (Avstrija), raziskovalnim centrom v Juelichu (Nemčija), univerzo v Loreni in francoskim nacionalnim raziskovalnim centrom (Centre national de la recherche scientifiques – CNRS Nancy, Francija), korejskim institutom za bazično znanost (Daejeon, Južna Koreja), univerzama AGH v Krakovu in Adama Mickiewicza v Poznanju (Poljska).

Raziskovalno deluje v okviru FMF in IJS na področju znanosti o materialih in eksperimentalne fizike trdne snovi. V času študija in v letih po doktoratu se je ukvarjal z inkomenzurabilnimi dielektriki, feroelektriki, spinskimi stekli in ionskimi prevodniki, ki jih je raziskoval z metodami jedrske magnetne resonance (NMR). Metode NMR je uporabljal tudi za raziskave industrijskih materialov, kot so cementi, cementne malte in bitumni. Kasneje je na FMF in IJS vzpostavil laboratorij za merjenje fizikalnih lastnosti in transportnih pojavov, kot so magnetizem, električna prevodnost, termoelektrična napetost, toplotna prevodnost, Hallov pojav in specifična toplota. Z raziskovalno skupino preučuje nove kovinske materiale, kot so kvazikristali, kompleksne kovinske spojine, kovinska stekla in visokoentropijske zlitine. Meritve fizikalnih lastnosti teh snovi so med drugim pripeljale do razvoja celice s termičnim spominom (2009) in do odmevnega odkritja superprevodne faze v eni od visokoentropijskih zlitin (2014). V laboratoriju je postavil hladilnik na osnovi 3He/4He, ki omogoča doseganje temperatur do 50 mK; to je bila do vzpostavitve laboratorija za hladne atome najnižja dosežena temperatura v Sloveniji.

Od 1998 je član mednarodnega komiteja Groupement AMPERE (Evropsko združenje za magnetno resonanco, podpredsednik 2010–24). 2005–10 je bil član predsedstva in zakladnik evropskega združenja za magnetno resonanco EUROMAR. Od 2005 je urednik revije Journal of Analytical Science and Technology.

2001 je prejel Zoisovo priznanje, 2010 pa Zoisovo nagrado. Nagradi se nanašata na raziskave na področju jedrske magnetne resonance kvazikristalov in fizikalnih lastnosti novih kompleksnih materialov.