Dolinar, France Martin (1941–)

DOLINAR, France Martin (France M. Dolinar), zgodovinar, arhivar, pedagog (r. 11. 11. 1941, Sušine, Đurđenovac, Hrvaška). Oče Leopold (Slavko) Dolinar, mizar, mati Jožefa (Pepca), r. Medved.

Prva leta je s starši preživel v izgnanstvu v Slavoniji, od koder so se 1945 vrnili v domače Zagorje ob Savi, kjer je obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. 1956 je odšel v malo semenišče v Pazinu. Po maturi 1960 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in vstopil v bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 1967 v Ljubljani, študij teologije pa končal 1968 z magisterijem. V Rimu je 1968–70 študiral orientalske jezike na Bibličnem inštitutu, zgodovino Cerkve na fakulteti za cerkveno zgodovino Papeške univerze Gregoriana, kjer je 1973 magistriral in 1976 doktoriral z disertacijo o ljubljanskem jezuitskem kolegiju in rezidenci Pleterje med 1597 in 1704 (Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597–1704). 1976 je v vatikanskem tajnem arhivu (danes Archivio Apostolico Vaticano) diplomiral iz arhivistike, 1977 pa še iz paleografije in diplomatike. Med študijem je bival v nemškem zavodu Teutonicum (Collegio Teutonico del Campo Santo) in bil 1973–77 njegov vicerektor. Po vrnitvi v Slovenijo je 1977–87 vodil Nadškofijski arhiv Ljubljana. 1978 je bil na Teološki fakulteti v Ljubljani na njegovo pobudo ustanovljen Inštitut za zgodovino Cerkve. Kot njegov prvi predstojnik je zasnoval znanstveno zbirko Acta Ecclesiastica Sloveniae (urednik 1979–88) in ob njej zbral širok krog sodelavcev.

Septembra 1987 je zapustil duhovniški stan in si ustvaril družino. Novo zaposlitev je našel v Arhivu Republike Slovenije kot svetovalec direktorja za starejše gradivo in evidentiranje gradiva izven Slovenije. 1993 je postal svetovalec vlade za starejše gradivo in koordinator evidentiranja za slovensko zgodovino pomembnega arhivskega gradiva v tujini; med drugim je vodil evidentiranje gradiva v vatikanskem tajnem arhivu ter centralnem državnem arhivu in arhivu zunanjega ministrstva v Rimu. Bil je tudi član izpitne komisije za strokovne izpite s področja arhivistike. V okviru Arhivskega društva Slovenije je 1990–2010 urejal zbirko Viri.

1986 je postal docent za zgodovino Cerkve na Teološki fakulteti, 1994–2001 pa je poučeval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: na Oddelku za zgodovino je od 1994 kot izredni in od konca 1999 kot redni profesor predaval zgodovino Evrope od 16. do 18. stoletja, na Oddelku za bibliotekarstvo pa 1994–2006 razvoj bibliotekarstva in uvod v znanstveno delo. Zgodovino Evrope 16.–18. stoletja je v poletnem semestru 2007 predaval še na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Upokojil se je 2004.

1999–2003 je bil nacionalni koordinator za zgodovino, 1993–2000 član slovensko-italijanske in 2001–04 slovensko-avstrijske zgodovinske komisije. 2000–21 je bil ponovno vodja Nadškofijskega arhiva Ljubljana.

Dolinarjeve raziskave obravnavajo najrazličnejša vprašanja cerkvene, kulturne in politične zgodovine od antike in srednjega veka do najnovejšega časa. Objavil je različne vrste zgodovinskih virov in gradiv za zgodovino ljubljanske in mariborske škofije.

Drugi tematski sklop sestavljajo Dolinarjeve razprave o jožefinski cerkveni politiki, t. i. janzenističnem gibanju pri Slovencih in škofu Karlu Janezu Herbersteinu ter o Cerkvi in duhovščini na Slovenskem v 18. stoletju. Svoja dognanja o teh vprašanjih je najprej celovito strnil v Zgodovini Cerkve na Slovenskem (1991), 2007 je v monografiji Ljubljanski škofje prvič na enem mestu predstavil ljubljanske škofe od Sigismunda (Žige) Lamberga do nadškofa Alojzija Urana. Istega leta je v Narodni galeriji skupaj s sodelavci z ZRC SAZU in Narodne galerije pripravil še razstavo upodobitev ljubljanskih škofov. 1993 je v monografiji predstavil prošte novomeškega kapitlja ter verski, kulturni in gospodarski pomen kapitlja za Dolenjsko. Življenjepise pomembnejših cerkvenih dostojanstvenikov in duhovnikov je strnjeno popisal tudi v množici leksikografskih gesel (nad 220), ki jih je napisal za Enciklopedijo Slovenije, Slovenski biografski leksikon, Novi Slovenski biografski leksikon, Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches, Lexikon für Theologie und Kirche in druga leksikografska dela.

Zavzeto se je posvečal uredniškim nalogam, saj je ob obeh že omenjenih publikacijah (Acta Ecclesiastica Sloveniae in Virih) samo v zadnjih desetletjih uredil ali sodeloval pri urejanju vrste zbornikov, razstavnih katalogov, tematskih publikacij in knjig. Zavzel se je tudi za slovenski prevod Zgodovine Cerkve (šest zvezkov, 1988–2002) in več arhivskih vodnikov. Kot vodja Nadškofijskega arhiva Ljubljana je vsebinsko zasnoval vrsto razstav. Bil je med pobudniki znanstvenokritične izdaje Jegličevega dnevnika (izšlo 2015).

Dolinarjevo znanstveno delo odlikujejo izvrstno poznavanje arhivskega gradiva ter domače in tuje zgodovinopisne literature, hkrati pa jasna in stvarna argumentacija s težnjo po umestitvi obravnavanih tem in problemov v kar se da širok časovni in prostorski okvir. Od sedemdesetih let 20. stoletja je spodbujal, organiziral in soorganiziral številna znanstvena srečanja, simpozije in razstave. Vzpostavil je sodelovanje z zgodovinarji in znanstvenimi ustanovami v Avstriji in Italiji, zlasti z goriškima ustanovama Istituto di Storia Sociale e Religiosa di Gorizia in Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, ter slovenske kolege spodbujal k sodelovanju na njihovih znanstvenih srečanjih in v njihovih znanstvenih publikacijah.

Ob promociji je prejel bronasto medaljo univerze Gregoriana za 1977. Za svoj prispevek k razvoju slovenske arhivistike na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine je 2010 prejel Aškerčevo nagrado. 2011 je bil imenovan za častnega člana Arhivskega društva Slovenije.