Deutsch, Vlado Ladislav (1929–1999)

DEUTSCH, Vlado Ladislav (Vladimir Ladislav Deutsch), evangeličanski škof (r. 3. 7. 1929, Legrad, Hrvaška; u. 15. 7. 1999, Zagreb, Hrvaška, pokopan na Lovrencu na Pohorju). Oče Franc Deutsch, učitelj, mati Gizela, r. Šlankovič. Nečakinja Violeta Vladimira Mesarič, evangeličanska duhovnica, vojaška vikarka v Slovenski vojski.

Kmalu po njegovem rojstvu v Legradu blizu Koprivnice na Hrvaškem sta se starša vrnila v rodno Prekmurje, kamor je bil oče znova prestavljen z dekretom. Tam sta se jima rodila še dva otroka, Drago in Violeta. Otroštvo in mladost je preživel v Prekmurju, po končani gimnaziji v Murski Soboti 1949 pa se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in vzporedno prav tako v Ljubljani končal študij agronomije. 1953 je z drugimi evangeličanskimi študenti odšel na študij v Göttingen in pozneje na Dunaj, kjer je 1956 diplomiral in pozneje magistriral na protestantski teološki fakulteti univerze na Dunaju (Evangelisch-Theologische Fakultät der Universität Wien). V duhovniško službo je bil posvečen 31. oktobra 1958, nato je do decembra 1959 kot kaplan služboval v Bodoncih. 1960 je nastopil službo evangeličanskega duhovnika in seniorja v Zagrebu. Ob delu je nadaljeval doktorski študij na slovaški evangeličanski teološki fakulteti (Evanjelická bohoslovecká fakulta) v Bratislavi in 1979 doktoriral s tezo Matthias Flacius Illyricus – sein Leben und Werk 1520–1575. Od 1960 je bil senior Evangeličanske cerkve na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter Vojvodini in član nacionalnega sveta evangeličanskih cerkva v Jugoslaviji, od 1990 pa škof Evangeličanske cerkve na Hrvaškem. V sedemdesetih letih 20. stoletja (1976) je skupaj z Josipom Horakom ustanovil evangeličansko teološko fakulteto (Teološki fakultet Matija Vlačić Ilirik) v Zagrebu. Na tej je deloval kot dolgoletni dekan (1981–99) ter profesor dogmatike in cerkvene zgodovine. Ustanovil je evangeličanski mesečnik Pax in bil član številnih teoloških organizacij, v katerih si je prizadeval za ekumenizem in edinost med krščanskimi cerkvami ter za dialog z drugimi verskimi skupnostmi. Kot član številnih mednarodnih teoloških združenj je užival ugled znanstvenika in cerkvenega dostojanstvenika, kot predavatelj je gostoval na univerzah, kot sta Sorbona v Parizu (Sorbonne Université) in Uppsala na Švedskem (Uppsala universitet), na univerzi v Mannheimu v Nemčiji (Universität Mannheim) in v Ljubljani. Na Hrvaškem si je po 1990 veliko prizadeval za priznanje slovenske narodne manjšine, velik pa je bil tudi njegov prispevek na humanitarnem področju.

Njegovo znanstveno in strokovno delo sega na področje evangeličanske teologije, cerkvene zgodovine in socialnoetičnih vprašanj. Z uvodniki in krajšimi prispevki je sodeloval v hrvaških teoloških publikacijah, kot so Pax, Bogoslovska smotra, Kršćanska sadašnjost idr., na Slovenskem pa sta bili odmevni njegovi razpravi o Matiji Vlačiću Iliriku in flacijancih.