Demšar, Danijel (1954–)

DEMŠAR, Danijel (Daniel Demšar), slikar, ilustrator, lutkar (r. 8. 5. 1954, Maribor). Oče Rudolf Demšar, mizar, mati Marija Demšar, r. Žnuderl, kuharica.

Po končani osnovni šoli, ki jo je najprej (1961–65) obiskoval v Bresternici (podružnica osnovne šole Kamnica) in nato v Kamnici (1965–69), se je vpisal na Šolo za oblikovanje v Ljubljani (1969–73). Sprva je študiral na Pedagoški akademiji v Mariboru (1973–74), a se je že 1974 vpisal na Oddelek za slikarstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost, ki jo je z diplomo pri Štefanu Planincu zaključil 1979. Kot likovni pedagog je 1980–86 poučeval na Osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani. Nato se je kot samostojni umetnik preživljal z ilustriranjem knjig in oblikovanjem lutk v več lutkovnih gledališčih. 1986–2015 je redno sodeloval z revijo Ciciban, ustvarjal pa je tudi za druge otroške in mladinske revije (Kurirček, Kekec, Cicido) ter likovno opremljal šolske učbenike in berila. 2019 se je upokojil.

2000 se je preselil v Griže pri Sežani, kjer živi in dela.

Član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) je postal 1980. Skupaj z ilustratorko Ireno Majcen in umetnostno zgodovinarko Judito Krivec Dragan velja za pobudnika Sekcije ilustratorjev ZDSLU (1992), v kateri je opravljal tudi funkcijo enega od dveh podpredsednikov (2004–10).

Od aprila do junija 1992 je ustvarjal v okviru umetniške rezidence v Cité internationale des arts v Parizu.

Ukvarja se z več likovnimi področji, in sicer s slikarstvom, grafiko, knjižno ilustracijo in lutkovnim gledališčem (oblikovanjem scene, kostumov, lutk) ter pri tem venomer išče nove postopke in rešitve.

Zaradi zvedavosti in želje po odkrivanju novega velja v svojem poklicu za eksperimentatorja in inovatorja, kar se kaže tudi v izumljanju novih grafičnih tehnik oz. postopkov. Že v času šolanja na akademiji je 1976 odkril inovativno grafično tehniko z gibljivo matrico ter ves čas izpopolnjeval njeno tehniko in izraz. Razvil je tudi poseben postopek jedkanja barvnih nanosov na papirju in tiskanja s papirja na papir s pomočjo računalniškega iztisa.

Demšar se je v ilustratorstvo usmeril že v času študija, ko ga je njegov profesor Štefan Planinc predstavil Niku Grafenauerju: ta je v tistem času opravljal službo založnika Mladinske knjige. Tako je že 1979, v zadnjem letniku študija, ilustriral svojo prvo knjigo Zgodba o razvajeni cesarični.

V tehnikah tuša, barvnih svinčnikov, pastela, tempere, akrila in eksperimentalnih tehnikah je ilustriral številna književna dela za otroke, pa tudi odrasle; obsežen je tudi njegov ilustratorski opus na področju otroške in mladinske periodike. Pri ilustriranju motivov upošteva literarne predloge, ki mu predstavljajo vodilo, vendar pa v risbo vključi tudi svoje izvirne ideje in domisleke. Njegova ilustracija velikokrat prestopa mejo med risbo in sliko. Domišljijo izrazi v sproščeni in posrečeni ter inventivni predstavitvi predmetov, živali in ljudi, pri tem pa so njegove upodobitve nemalokrat humorne (zlasti poosebljene živali).

Tudi pri lutkah in scenografiji Demšar kaže raznolikost v oblikovanju. Njegove stvaritve v človeški, živalski ali domišljijski podobi so bodisi stilizirane in zasnovane v geometrijskih oblikah, spet drugič obraze in okončine lutk predimenzionira; značaj, ki ga s fiziognomijo obrazov še poudari in tudi karikira, pa jim določi že z risbo. V študijah preučuje gibanje lutk, pri čemer se poskuša čim bolj približati človeškemu. Inovativen je tudi v scenskih postavitvah, v katerih se odraža celosten pristop k predstavi (npr. okrogel premikajoči se oder iz predstave Zgodbe s panjskih končnic).

1984 je prejel Levstikovo nagrado za ilustracije v knjigah Kuža Luža, Kužmucke in Mama žaba in žabčki, 1988 pohvalo na knjižnem sejmu v Beogradu za ilustracije v knjigi Igrarije – besedne čarovnije, 1993 plaketo Hinka Smrekarja za ilustracije v knjigi Arabske ljudske basni, 1997 priznanje Hinka Smrekarja za ilustracije v knjigi Šamardalov zaklad, 2002 odkupno nagrado Ljubljanske banke, ex tempore Tenzor, Ptuj in 2010 nagrado Hinka Smrekarja za ilustracije v knjigi Roža v srcu. 2012 je bil uvrščen na častno listo mednarodne zveze za mladinsko književnost (International Board on Books for Young People, IBBY), 2013 je prejel Levstikovo nagrado za življenjsko delo, 2021 pa nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.