Ciglar, Milan (1923–1977)

CIGLAR, Milan, gozdar, krajinski ekolog, organizator pohodništva (r. 3. 12. 1923, Zagreb, Hrvaška; u. 6. 3. 1977, Grintovec, Kamniške Alpe, pokopan v Ljubljani). Oče Jakob Ciglar, pek, upravnik podružnice češkega steklarskega podjetja Spektrum, mati Pavla Ciglar, r. Pregelj. Brat Pavle Ciglar, jamar.

Mladost in večino kasnejšega življenja je preživel v Ljubljani (Spodnja Šiška). Maturiral je 1942 na III. moški realni gimnaziji (Gimnazija Bežigrad) v Ljubljani. Od 1941 je bil aktivist OF, nato član Narodne zaščite in VOS, od 1943 borec NOV, politični komisar čete v Ljubljanski in bataljona v Levstikovi ter med osvoboditelji Ljubljane v Gubčevi brigadi. Vojaške in politične funkcije je imel tudi v Korpusu narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ) do demobilizacije 1947, nato v univerzitetnem komiteju KPS. 1950 je začel s študijem gozdarstva na Agronomsko-gozdarski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral 1955 z obsežno nalogo Podoba in značaj vegetacije ob zgornji gozdni meji. 1956–62 je služboval pri Gozdnem gospodarstvu Bled kot pomočnik upravitelja pokljuških gozdov. 1960 se je v okviru FAO tri mesece izpopolnjeval iz gozdarske genetike v arboretumu Hørsholm (Arboretet i Hørsholm) pri Københavnu na Danskem. 1962–66 je bil zaposlen na sekretariatu za kmetijstvo in gozdarstvo Izvršnega sveta Skupščine SRS kot pomočnik sekretarja, od 1965 kot republiški gozdni inšpektor. 1966–71 je bil direktor Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije v Ljubljani (zdaj Gozdarski inštitut Slovenije), po 1971 je kot raziskovalni svetnik vodil Odsek za prostorsko planiranje in krajinarstvo, ki ga je pri inštitutu zasnoval sam. Bil je urednik Gozdarskega vestnika (1972–75). V njem in v Planinskem vestniku je objavil večino svojih člankov. Doktorsko disertacijo Untersuchungen über die Folgen der Entvölkerung einer waldreichen Kulturlandschaft, dargestellt am Beispiel des Gottsheer Landes je predložil 1976 na fakulteti za gozdarstvo in okoljske vede univerze v Freiburgu v Nemčiji (Albert-Ludwigs-Universität Freiburg – Fakultät für Forst- und Umweltwissenschaften), kjer je bil maja 1977 kot prvi na tej univerzi posthumno promoviran za doktorja gozdarskih znanosti. Marca tega leta se je namreč v gorah smrtno ponesrečil.

Na začetku službene poti se je Ciglar ukvarjal z gospodarjenjem z gozdovi in gozdnogojitvenim načrtovanjem, posebej z gozdno genetiko. Kasneje je kot državni uradnik vodil vključevanje zasebne gozdne posesti v skupno gospodarjenje v okviru gozdnogospodarskih organizacij. Kot predsednik skupščine področne raziskovalne skupnosti za gozdarstvo, lesarstvo, papirništvo in grafiko ter član predsedstva Raziskovalne skupnosti Slovenije je bil pobudnik tesnejšega povezovanja Gozdarskega inštituta in Biotehniške fakultete z gospodarstvom ter med pionirji regionalnega in prostorskega planiranja. Specializiral se je za prostorsko problematiko gozdov in varstvo narave ter se v zadnjem obdobju, kot vodja inštitutskega odseka, posvetil raziskovalnemu delu na področju krajinskega in prostorskega načrtovanja, proučevanja ekološke vloge gozda v prostoru in njegovega vpliva na funkcijo krajine. Njegovo doktorsko delo (ocenjeno je bilo s summa cum laude) je prvi celovit pregled sprememb kulturne krajine na Kočevskem.

Ciglar je bil velik ljubitelj narave ter zavzet planinski delavec, publicist in predavatelj, podpredsednik mednarodne alpske komisije (Mednarodna komisija za zavarovanje alpskih predelov, CIPRA), član jugoslovanske komisije za sodelovanje s FAO in drugih strokovnih združenj. Pomembno je njegovo delo na področju organiziranega pohodništva (rekreacijskih pešpoti) in prvih naravoslovnih (gozdnih) učnih poti (po šmarnogorski Grmadi in v Bistri pri Vrhniki). Kot pobudnik evropskega pohodništva v Sloveniji je zasnoval ureditev zaključka evropske pešpoti E-6 od Baltika proti Jadranu, katere slovenski del se imenuje po njem. Ciglarjeva pot je bila odprta 1975, dolga je ok. 410 km (prvotno 360) in vodi od Radeljskega prelaza na meji z Avstrijo prek Mozirja, Moravč, Turjaka, Blok, Snežnika in (od 1997) do Strunjana ob slovenski obali (prvotno do Kastva na Hrvaškem). Avtor dodanega popravka poti je bil Ciglarjev prijatelj in nadaljevalec njegovega dela na področju evropohodništva, slavist Zoran Naprudnik, ki je z Boštjanom Ankom zasnoval tudi slovenski del druge evropske poti, E-7, ki prečka državo v smeri zahod–vzhod.

Ciglar je bil prejemnik vrste priznanj: reda za hrabrost, medalje in reda za zasluge za narod, reda bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, priznanja Biotehniške fakultete (1975), dobil je srebrni (1963) in zlati častni znak (1975) Planinske zveze Slovenije, odlikovanje z redom za lovske zasluge II. stopnje (1969) in zlato plaketo uredniškega sveta Gozdarskega vestnika (posmrtno, 1984). Bil je častni oz. zaslužni član Društva inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije in Jugoslavije. Na Grintovcu so mu 1979 vzidali spominsko ploščo.