Bernik, Pavel (1917–2000)

BERNIK, Pavel, teolog, misijonar (r. 11. 1. 1917, Puštal, u. 17. 7. 2000, Dimapur, Indija). Oče Franc Bernik, kmet, glavnikar, mati Lucija Bernik, r. Hafner.

V Bernikovi družini se je rodilo enajst otrok, Pavel je bil četrti; trije bratje so bili žrtve revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno. Osnovno šolo je obiskoval pri uršulinkah v Škofji Loki (1923–28), klasično gimnazijo v Ljubljani (1928–33). 1934 je na Radni pri Sevnici vstopil v salezijansko redovno skupnost in že konec istega leta kot misijonar odpotoval v Indijo. Dodeljen je bil skupnosti v mestu Tirupattur blizu Čenaja (Madras), kjer je bila osrednja salezijanska izobraževalna ustanova za južni del Indije. Dokončal je višje razrede gimnazije, se uvajal v vzgojno delo v novih razmerah in se naučil tamilskega jezika (1935–38). Nato je bil vzgojitelj v zavodu v kraju Poonamallee (1938–40) in se za študij teologije vrnil v Tirupattur (1940–44). Tam je bil januarja 1944 posvečen v duhovnika. Dve desetletji je opravljal različne službe v redovniških vzgojnih ustanovah na jugu Indije. Bil je katehet v zavodu Sonada (1944–46), študijski vodja in duhovni voditelj v kraju Poonamallee (1946–51), katehet v študijskem središču Yercaud (1951–52), ravnatelj ustanove v Tirapatturju (1952–53), nato vodja šole v kraju Kotagiri (1953–55), duhovni voditelj študentov teologije v kraju Mawlai-Shillong (1955–59) ter znova vzgojitelj in upravitelj zavoda v kraju Yercaud (1959–63). Ker je prišel v Indijo pred razglasitvijo neodvisnosti, ni imel težav pri pridobivanju dovoljenj za bivanje. 1963 se je odločil za odhod na severovzhod Indije, v državo Nagaland, kamor so kot misijonarji smeli vstopati samo indijski državljani; bil je edini Evropejec v državi. Prevzel je vodenje misijonske postaje Kohima (1963–69), iz katere se je v nekaj letih razvila močna katoliška skupnost, nastalo je več župnij in končno nova škofija Kohima (prvotno je obsegala državi Nagaland in Manipur). 1969–74 je bil kaplan na šoli Don Bosco High School, oskrboval je župnijo Imphal v državi Manipur, kjer je obiskoval manjše skupnosti na podeželju, organiziral izobraževanje otrok in skrbel za cerkveno življenje. Ko se je vrnil v Kohimo (1974–75), je znova postal misijonar v izvornem pomenu besede: v nemogočih vremenskih razmerah, brez cest in prevoznih sredstev je obiskoval majhne skupnosti na podeželju, kjer je bil ljudem vse – misijonar, učitelj, socialni delavec, zagovornik njihovih pravic. Naučiti se je moral dveh novih lokalnih jezikov – kasija in angamija.

Široka kulturna razgledanost, znanje domačih jezikov, poznavanje zgodovine teološke misli in prilagodljivost za različne oblike dejavnosti so odločili, da je po 1975 znova prevzel delo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah redovne skupnosti, tokrat v državi Assam (pred njim je na tem ozemlju deloval rojak Karel Mlekuš). Bil je duhovni voditelj dijakov v Shillongu in Upper Shillongu (1975–79), kjer so se izobraževali mladi Indijci, kandidati za redovno življenje. V Mawlaiu je kot učitelj deloval med študenti teologije (1979–85). Ob drugih službah v skupnosti je bil predavatelj latinščine, grščine, filozofije in patrologije ter cenjen in izkušen duhovni voditelj. Zadnja postaja njegovega delovanja je bil Dimapur (1985–2000), kjer je bil v semenišču učitelj apologetike, liturgike in bibličnih ved. Za številne salezijance, člane drugih redovnih skupnosti, duhovnike in škofe je veljal za dobrega poznavalca indijske duhovnosti in kulture ter bil njihov osebni spremljevalec. Slovenijo je obiskal večkrat. Ob prvem obisku 1955 je v slovenskih župnijah na avstrijskem Koroškem sprožil pravo gibanje v podporo indijskih študentov teologije. Na njegovo pobudo je v letih do njegove smrti pomoč koroških podpornikov dobilo več kot 2.000 bogoslovcev v različnih misijonskih deželah; to je slednjim omogočilo študij in nato prevzemanje odgovornosti v njihovih domačih cerkvenih skupnostih. Drugič je Bernik Slovenijo obiskal 1968, nato 1975, 1984 (tega leta se je prvič udeležil srečanja vseh slovenskih misijonarjev v Novi Gorici) in zadnjič 1993. Takrat ga je občina Škofja Loka razglasila za častnega občana.

Bernik je bil redni dopisnik salezijanskih revij Naše delo in Salezijanski vestnik. Z zanimivo in zgovorno besedo se je rad oglašal v slovenskem izseljenskem in zamejskem tisku (Katoliški misijoni, Katoliški glas, Nedelja, Misijonska Nedelja) ter v cerkvenem tisku v Sloveniji (Misijonska obzorja, Ognjišče, Družina), v katerem je poročal o svojem delu ter o razmerah v indijski družbi in Cerkvi.