Duelacher, Martin (okoli 1500–1559)

DUELACHER, Martin (Martinus Duelacher, Martinus Durlaher), opat, škof (?, neznano / ok. 1500, verjetno Celje; u. 1. 1. 1559, Rein, Avstrija, pokopan v opatiji Rein, Avstrija, v grobnici v kapeli sv. Katarine).

Izhajal je iz vplivne meščanske družine, verjetno je bil sin ali vnuk Martina Duelacherja, ki se omenja 1487–89 in 1497–1502 kot mestni sodnik v Celju, pozneje pa kot pobiralec davkov. Šolo je obiskoval v domačem mestu. Študiral je v tujini, saj ga je Peter, naslovni škof v Mocissu, 1525 v Budi posvetil v duhovnika oglejske škofije. 1535 je prejel cesarsko župnijo Leskovec pri Krškem, nekaj let pozneje pa še župnijo in beneficij pri cerkvi svetega Danijela v domačem Celju, sicer bogato prebendo izumrlih grofov Celjskih. V Leskovcu, kjer je formalno ostal župnik vse do smrti, je pustil velik pečat: zgradil je novo župnišče in številna gospodarska poslopja, pozidal pa je tudi znamenito renesančno cerkev Žalostne Matere Božje, v kateri je pustil tudi svoje sledi prek insignij na prižnici.

1543/44 je Duelacher prišel v cistercijansko opatijo Rein pri Gradcu na gornjem Štajerskem, kjer je bil v času komendatarnega opata Ludvika Ungnada, sina štajerskega deželnega glavarja Hansa (Ivana) Ungnada, odgovoren za gospodarstvo. Duelacherja je za dvaintridesetega opata v Reinu 28. julija 1549 imenoval Ferdinand I., pri čemer je verjetno posredoval celjski vicedom Hans Ungnada, oče protestantskega komendatarnega opata Ludvika Ungnada, ki je 5. maja 1549 odstopil po ukazu cesarja. Da bi lahko prevzel opatijo, je moral Duelacher vstopiti v cistercijanski red. Istega dne je opat Duelacher s Hansom Ungnadom sklenil tajno pogodbo, v kateri je obljubil, da bo sprejel drugega Ungnadovega sina Karla za svojega opata koadjutorja s pravico do nasledstva, Hans Ungnad pa mu bo zagotovil škofijo. Papež Pavel IV. je Duelacherja 1551 dejansko imenoval za naslovnega škofa v Gallipoliju, 6. maja 1553 pa je bil imenovan za škofa v Dunajskem Novem mestu. Duelacher službe ni nastopil, verjetno tudi ni bil posvečen, saj je bil tajni sporazum z Ungnadom izdan cesarju Ferdinandu, ki je Duelacherja 28. avgusta 1553 vrnil v opatijo Rein. Uradno je bilo sicer rečeno, da zaradi različnih bolezni ni mogel prevzeti škofovske službe. Redovni kronisti sicer tudi poročajo, da naj bi Duelacherja kardinal Krištof imenoval za briksenškega pomožnega škofa (suffraganeus Brixinensis) in da si ga je za pomožnega škofa želel oz. že celo privzel ljubljanski škof Urban Textor, vendar več podatkov o tem ni na voljo.

V vlogi opata se je Duelacher soočal s težkimi razmerami: gospodarstvo je trpelo zaradi komendatarnih opatov, ki so samostan v preteklosti izčrpavali, prav tako pa se je število menihov precej zmanjšalo (1451 jih je bilo 48, 1528 le še osem, 1549 zgolj eden). Duelacher si je prizadeval za vsestranski napredek opatije in že v nekaj letih so bili sadovi njegovega prizadevanja vidni: odplačeval je velike dolgove, obnovil številne zgradbe na samostanskem posestvu, 1556 pa je opatija štela že štiriindvajset menihov.

Duelacherjevo delovanje je pomembno tudi zaradi vizitacij, ki jih je opravljal v hčerinskih opatijah: Vetrinj na Koroškem, Stična na Kranjskem, Lilienfeld in Neukloster v Spodnji Avstriji, Sv. Gothard na Madžarskem in Topusko v Slavoniji. Stično je vizitiral julija 1551; iz vizitacijskega zapisnika je razvidno, da je menihom zapovedal zvestejše izpolnjevanje različnih vidikov redovne discipline, podal pa je tudi spodbude glede samostanskega gospodarstva.

Cesar Ferdinand I. ga je 6. novembra 1555 imenoval za svojega svetovalca in dvornega kaplana.

1559 je na silvestrovo umrl zaradi vodenice. Čeprav je bil redovnik, mu je papež podelil pravico do oporoke. 1558 je tako napisal dve oporoki v korist svojih najbližjih sorodnikov in služabnikov.

Kronist opatije Rein Alan Lehr je Duelacherju posvetil Hvalnico v trinajstih latinskih distihih, v križnem hodniku opatije pa še danes visi njegova podoba s kratkim latinskim biografskim orisom, v katerem so poudarjene njegova skrb za meniško disciplino in katoliško vero (v času sporov s protestanti) ter pomembne cerkvene službe, ki jih je opravljal.