Dobrovoljc, France (1907–1995)

DOBROVOLJC, France (Volontaire, šifre F. D., D., Dbc., Dbr.), literarni zgodovinar, bibliotekar, bibliograf, leksikograf (r. 10. 3. 1907, Ljubljana; u. 17. 7. 1995, Ljubljana). Oče Franc Dobrovoljc, vlakovodja, mati Marija Dobrovoljc, r. Krašovec.

V Ljubljani je 1918–26 obiskoval realno gimnazijo ter 1926–30 študiral romanistiko in slavistiko. Po diplomi 1930 je kot štipendist francoske vlade odšel na enoletno izobraževanje na univerzo Sorbona v Pariz. Izpopolnjeval se je tudi na počitniških tečajih (Grenoble 1936, Pariz 1937).

Kot suplent se je 1932 zaposlil na poljanski gimnaziji v Ljubljani, 1937–40 je kot profesor poučeval slovenščino in francoščino na klasični gimnaziji v Mariboru, 1940–45 na II. in 1945–48 na IV. gimnaziji v Ljubljani. Od 1948 do upokojitve 1973 je kot ravnatelj vodil Slovansko knjižnico, honorarno tudi po upokojitvi do 1974. V letih 1950–62 je opravljal tudi naloge tajnika Slovenske matice.

Pred drugo svetovno vojno je proučeval obdobje Ilirskih provinc. V ospredju njegovega zanimanja je bilo zlasti življenje in delo francoskega pesnika, pisatelja, leksikografa, prirodopisca in urednika Charlesa Nodiera. Prvi prispevek o njem je objavil že kot študent 1929, 1935 članek v SBL in 1937 razpravo v Proteusu. Uredil in z opombami opremil je knjigo njegovih in besedil drugih avtorjev, ki so v francoskem jeziku izhajali v uradnem glasilu Ilirskih provinc Télégraphe officiel (Statistique Illyrienne, 1933).

K tematiki Ilirskih provinc se je vračal tudi po vojni (razprava Slovenska književnost v dobi Ilirije in odmev francoskih okupacij naših dežel v slovenskem leposlovju, 1964), ko se je posvečal pretežno cankarjeslovju in s tega področja objavil vrsto del. Njegov prvi prispevek o Ivanu Cankarju je izšel 1945 v zborniku Mihe Maleša Podoba Ivana Cankarja. V delu Ivan Cankar, slovenski pisatelj (1956) je izčrpno prikazal njegovo življenje, k izdaji Cankarjevih zbranih spisov, ki jo je uredil Izidor Cankar, je prispeval enaindvajseti zvezek, v katerem je objavil do tedaj neznane pisateljeve zgodnje spise. Pomembno je njegovo sodelovanje pri izdaji Cankarjevih izbranih del v desetih knjigah (1951–59). Za to izdajo je prispeval opombe in pojasnila ter navedbe prevodov Cankarjevih del v tuje jezike. Njegovo najbolj dragoceno delo o pisatelju je Cankarjev album (1972) z zelo bogatim, vsestranskim slikovnim gradivom ter skrbnimi in obširnimi opombami. Zanimali so ga predvsem pisateljevo življenje, okoliščine njegovega ustvarjanja in takratne razmere. Bil je literarnozgodovinski pozitivist, ki je na podlagi temeljitega poznavanja faktografije prihajal do globljih idejnih in estetskih spoznanj. To je najbolj razvidno iz njegovih literarnozgodovinskih prispevkov o Cankarju.

Odločilno je prispeval k temu, da se je 1946 ustanovljena Slovanska knjižnica v času njegovega ravnateljevanja (1948–74) razvila v ugledno specialno knjižnico za slovanske jezike in književnosti s posebno skrbjo za slovensko gradivo. Knjižnični fond je stalno dopolnjeval z nakupi po knjigarnah, antikvariatih in iz zasebnih zapuščin. Poudarek je ob gradivu, povezanem s slovensko in drugimi slovanskimi književnostmi, namenil tudi domoznanski zbirki o Ljubljani in okolici, periodičnim publikacijam, ki so izhajale na Slovenskem, ter referenčni zbirki splošnih in specialnih enciklopedij, leksikonov in slovarjev. Ob neutrudnem prebiranju časnikov, revij, zbornikov, knjig in z informacijami poznavalcev je ustvaril obsežno kartoteko, ki je vsebovala vrsto dragocenih podatkov zlasti o literarnih ustvarjalcih in literarni vedi, pa tudi o domoznanskih in kulturnozgodovinskih temah. Njegova široka razgledanost je prišla do veljave pri uredniškem delu. Mdr. je uredil knjigo spominov Cankarjevega bratranca Franca Cankarja (Žlahta, 1971), knjigi Cankarjevih črtic Moje življenje (1965 in več ponatisov) in Tuje življenje (1967 in več ponatisov). Z bio-bibliografskimi prispevki je sodeloval v obsežnem pregledu slovenske književnosti v srbskem prevodu (več kot trideset knjig), ki ga je izdala Matica Srpska.

Ob ravnateljevanju v knjižnici je bil dejaven v Slovenski matici (odbornik 1950–83), Slavističnem društvu Slovenije (dolgoletni odbornik) in zlasti Društvu bibliotekarjev Slovenije (odbornik 1959–72, 1976; delo v komisiji za kvalifikacije bibliotekarske stroke, 1968–76). Objavljal je članke v društvenem glasilu Knjižnica (član uredniškega sveta 1958–73) in na bibliotekarskih tečajih za strokovne izpite predaval bibliografijo. Sestavil je številne, tudi obsežne bibliografije, tako skupaj z Marijanom Brecljem bibliografijo prevodov iz slovenskega leposlovja v tuje jezike (1971, nadaljevanje 1984 je objavil samostojno), bibliografijo literature o Cankarjevi dramatiki, bibliografijo zbirke Naša beseda in imensko kazalo k Cankarjevim izbranim spisom I–XXI. S članki je sodeloval pri SBL, Enciklopediji Jugoslavije (članki o slovenskih časopisih) in Leksikonu pisaca Jugoslavije, kjer je bil tudi urednik za slovenski del. Sourejal je Glasnik Slovenske matice (1978–80) ter bil član uredniškega odbora in lektor Kronike (1955–94).

Med njegovimi prostočasnimi dejavnostmi izstopata petje (član Akademskega pevskega zbora France Marolt, 1928–37, 1946–47) in planinska dejavnost, za katero je prejel častni zlati znak Planinskega društva Ljubljana (1977).

Nagrade in priznanja: medalja za zasluge za narod (1951), red dela s srebrnim (1967) in zlatim (1983) vencem, Čopova diploma (1967), častni član Slavističnega društva Slovenije (1975).