Dermelj, Albert (1912–1986)

DERMELJ, Albert (Ali Dermelj, rojstno ime Albert Alojzij Marija Dermelj), violinist, dirigent, koncertni mojster, glasbeni pedagog (r. 21. 6. 1912, Ljubljana; u. 20. 10. 1986, Golnik, pokopan na ljubljanskih Žalah). Oče Mirko (Miroslav) Dermelj, učitelj, ravnatelj ljubljanske gluhonemnice, mati Bogomila (Bogumila) Dermelj, r. Samec. Brat Mirko Dermelj, kemik, plezalec, gorski reševalec, pobudnik ustanovitve Gorske reševalne službe, ustanovitelj hokejskega društva na Jesenicah, hči Irena Debeljak, farmacevtka, ded Maks Samec st., zdravnik, politik, župan, pisec, stric Maks Samec ml., kemik, akademik, bratranec Bogo Leskovic, dirigent, skladatelj.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in 1931 maturiral. Prvo glasbeno znanje je dobil od očeta, ljubiteljskega glasbenika, člana Učiteljskega pevskega društva in zbora Glasbene matice. Z učenjem violine je od 1920 nadaljeval na šoli Glasbene matice pri violinistu Karlu Jeraju. 1927 se je vpisal na Ljubljanski glasbeni konservatorij, kjer je bil Jerajev učenec vse do 1930. V naslednjem šolskem letu (1930/31) ga je violino začel poučevati praški violinist Jan Šlais, ustanovitelj t. i. ljubljanske violinske šole, sicer pa promotor slavne violinske metode Otakarja Ševčíka. Dermelj se je po maturi vzporedno vpisal še na študij kemije na Prirodoslovni oddelek ljubljanske Filozofske fakultete, a ga je po petih semestrih (1932–34) opustil in se povsem posvetil violini. V času študija na konservatoriju je igral v različnih orkestrih, tako violino kot violo. Dejaven je bil tudi v zabavni glasbi. V jazzovski glasbeni skupini Ronny je do diplome na konservatoriju igral violino, saksofon, občasno pa tudi trobento in z Bojanom Adamičem (prav tako članom skupine Ronny) spletel tesne prijateljske vezi.

Na pedagoško-učiteljskem oddelku konservatorija je pri Šlaisu iz violine diplomiral 1936 in se na nadaljnji študij prijavil k praškima violinistoma Václavu Humlu v Zagreb in Jaroslavu Kocianu v Prago. Ker mu je Glasbena matica odrekla finančno študijsko podporo, je zaradi nižjih stroškov s študijem violine nadaljeval pri Humlu, ki je bil učenec in promotor violinske metode Otakarja Ševčíka, ustanovitelj t. i. zagrebške violinske šole ter najuspešnejši violinski pedagog na ozemlju nekdanje Jugoslavije v prvi polovici 20. stoletja. Sprva je Dermelj pri Humlu študiral zasebno, v študijskem letu 1938/39 pa se je vpisal na zagrebško glasbeno akademijo (Visoka škola Državne muzičke akademije u Zagrebu). Novembra 1937 je prevzel mesto koncertnega mojstra operetnega orkestra v operi hrvaškega narodnega gledališča (Hrvatsko narodno kazalište u Zagrebu), avgusta 1938 pa je postal violinist opernega orkestra iste ustanove. Zaradi služenja obveznega vojaškega roka v Mariboru je moral 1939–40 študij in službovanje v Zagrebu prekiniti. Zatem se je vrnil v Zagreb, kjer je 1941 diplomiral z violinskim koncertom Petra Iljiča Čajkovskega, enako kot 1899 njegov učitelj Huml v Pragi. V času študija je Dermelj igral v raznih zagrebških orkestrih in komornih zasedbah, z bratrancem Bogom Leskovicem in Marijanom Lipovškom pa tudi v klavirskem triu.

Po diplomi se je zaradi izbruha vojne vrnil v Ljubljano in avgusta 1941 postal koncertni mojster orkestra ljubljanske Opere; to funkcijo je opravljal naslednjih pet let. 1946–48 je bil koncertni mojster novoustanovljenega Simfoničnega orkestra Radia Ljubljana, nato pa je bil od njene ustanovitve 1948 koncertni mojster Slovenske filharmonije (kar je ostal redno do 1962 in honorarno do 1978). Na Akademiji za glasbo je poučeval violino, od 1947 honorarno, od 1962 kot izredni in od 1970 kot redni profesor. Zaradi parkinsonove bolezni se je 1977 upokojil, a je poučeval še do 1979 (od 1978 pogodbeno, po ponovni izvolitvi v visokošolskega učitelja pa za določen čas še do 1979). Na Akademiji za glasbo je bil med pobudniki ustanovitve odseka za violo. Za poučevanje tega inštrumenta je pripravil celoten študijski program in vzgojil generacije uspešnih slovenskih violistov.

Bil je izvrsten solist, tenkočuten, subtilen glasbenik, poln žara in impulzivnosti. V času svojega dolgoletnega glasbenega delovanja je slovenskemu glasbenemu življenju vtisnil pečat predvsem kot solist, komorni glasbenik, koncertni mojster in glasbeni pedagog. V svoji dolgoletni karieri je izvedel več kot dvesto javnih solističnih nastopov, sodeloval na več kot sto sedemdesetih komornih nastopih, več kot dva tisoč opernih predstavah, več kot tisoč petsto javnih simfoničnih koncertih in pri številnih radijskih oddajah (solistična snemanja, komorne in simfonične radijske oddaje). Z orkestrom Slovenske filharmonije je mdr. izvedel violinske koncerte Ludwiga van Beethovna, Petra Iljiča Čajkovskega, Arama Hačaturjana (prva izvedba v Ljubljani), Jeana Sibeliusa in violinska solistična dela Eduarda Lalòja (Španska simfonija), Johannesa Brahmsa (Dvojni koncert za violino in violončelo), Camilla Saint-Saënsa (Introdukcija in Rondo Capriccioso), Wolfganga Amadeusa Mozarta (Koncertantna simfonija za violino in violo), Stevana Hristića (Simfonična fantazija). Igral je v Ljubljanskem godalnem kvartetu, Ljubljanskem komornem triu, Ljubljanskem komornem orkestru, v Godalnem orkestru in komornem orkestru Slovenske filharmonije ter ansamblu Slovenski solisti. Kot koncertni mojster je tesno sodeloval s priznanimi glasbeniki (mdr. David Oistrakh, Yehudi Menuhin, Zubin Mehta).Vzgojil je vrsto uspešnih violinistov in violistov (mdr. Alenka Maier Popov, Nikola Krstić, Ilija Popov, Vilim in Cveto Demšar, Jože Šivic, Marko Černigoj, Pero Ugrin, Jani Golob, Frenk Avsenek, Mile Kosi).

Za svoje delo je bil 1949 odlikovan z redom dela III. stopnje, 1973 je prejel odlikovanje red dela z zlatim vencem in 1986 Betettovo nagrado za življenjsko delo. Bil je član Društva glasbenih umetnikov Slovenije in častni član Zveze društev glasbenih pedagogov Jugoslavije.