Novi Slovenski biografski leksikon

DANON, Oskar (partizansko ime Cigo), dirigent, skladatelj (r. 7. 2. 1913, Sarajevo, Bosna in Hercegovina; u. 18. 12. 2009, Beograd, Srbija). Oče Salomon Danon, trgovec, podjetnik, mati Hani Fanny Danon, r. Baruh.

Rojen je bil v sarajevski judovski meščanski družini. Že kot srednješolec (1930–32) je v Sarajevu vodil zbor srednješolske mladine (Centralni hor srednješkolske omladine). Po končani gimnaziji je odšel v Prago. Tam je na konservatoriju 1932–38 študiral kompozicijo (Jaroslav Křička, Josef Suk) in dirigiranje (Pavel Dědeček, Metod Doležil, Václav Talich), krajši čas se je izpopolnjeval tudi pri Brunu Walterju. Poleg tega je na Karlovi univerzi doktoriral iz muzikologije (1939) z disertacijo o Claudu Debussyju in glasbenem impresionizmu. V Pragi je vodil zbor pevskega društva Lukes (1935–39) in komorni zbor študentov praškega konservatorija, bil pa je tudi korepetitor in dirigent zbora praške opere. Po vrnitvi iz Prage (1939) je najprej odšel v Beograd, kjer je dirigiral zboru Obilić, nato pa še istega leta v Sarajevo. Tam se je do 1941 uveljavil kot dirigent različnih pevskih društev, sarajevskega narodnega gledališča in filharmonije. Po začetku vojne se je priključil partizanom. Po vojni je bil direktor in dirigent beograjske opere (1945–63), ki jo je uspel dvigniti na zavidljivo mednarodno raven.

1963–70 je bil profesor opernega studia glasbene akademije v Beogradu. Zatem je prišel v Ljubljano in bil 1970–74 direktor Slovenske filharmonije. S poglobljenim in natančnim delom je bistveno pripomogel k dvigu kakovosti orkestra. S filharmoniki je ob pomoči takratnih asistentov, Uroša Lajovca in Antona Kolarja, pripravil vrsto domačih abonmajskih koncertov ter orkester popeljal na jugoslovanska in mednarodna gostovanja. Pripravil je izvedbe številnih slovenskih del, med drugim tudi novitet, in jih tudi arhivsko posnel. Ljubljanski kritiki so ob občasni zadržanosti poudarjali predvsem Danonovo muzikalnost in emotivnost, hkrati pa izvedbeno inteligenco in fantazijo.

Pozneje je bil šef dirigent zagrebških simfonikov (1977–80). Od šestdesetih let 20. stoletja je vse več nastopal v tujini in gostoval v največjih opernih gledališčih – v Pragi, Palermu, Berlinu, na Dunaju, v Madridu, Trstu, Rotterdamu idr. Nastopal je tudi na koncertnih odrih v Parizu, na Dunaju, v Pragi idr. in snemal za znane tuje založbe. Njegove izvedbe so dosegle široko priznanje tudi v tujini. Dirigiral je z uspehom na številnih simfoničnih koncertih, zlasti z deli Dmitrija Šostakoviča, Sergeja Prokofjeva in drugih sodobnih skladateljev. Vendarle pa je večino svoje kariere posvetil operi. Že v Pragi je dirigiral Prodano nevesto Bedřicha Smetane, njegov mednarodni sloves pa je utrdila izvedba Princa Igorja Aleksandra Borodina in Don Kihota Wilhelma Kienzla z beograjsko opero v Lausanni in Parizu. Z velikim uspehom je dirigiral Prokofjevo Zaljubljen v tri oranže na festivalu v Wiesbadnu (1959) in Borisa Godunova Modesta Musorgskega v pariški operi (1960). Posnetek njegove izvedbe Princa Igorja (1955) je bil sploh prvi, ki ga je bilo mogoče dobiti tudi na Zahodu. Sledil je odmeven posnetek opere Mihaila Glinke Življenje za carja (1956). Pozneje je z uspehom nastopil na festivalih v Edinburgu in Chicagu. Posebno pozornost so pritegnile izvedbe Tristana in Izolde Richarda Wagnerja v Barceloni (1969), Arabelle Richarda Straussa v Amsterdamu (1970) idr.

Med njegovimi skladbami izstopata cikel Neznanka za bas in orkester (1955) ter cikel mešanih a cappella zborov z naslovom Pjesme borbe i pobede (Pesmi boja in zmage, 1943–48). Med njegovimi vidnejšimi deli je tudi Simfonični scherzo. Posvečal se je scenski glasbi, zlasti za drame Williama Shakespearja. Priložnostno je objavljal glasbeno-publicistične spise. Bil je prvi generalni sekretar Zveze skladateljev Jugoslavije (1950–53). 2008 je bil imenovan za dopisnega člana akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine.

Za svoje delo je dobil številna priznanja, med drugim nagrado AVNOJ (1970) in nagrado Vatroslav Lisinski hrvaškega skladateljskega društva (2004). 2002 je bil imenovan za častnega člana Slovenske filharmonije.

Viri in literatura

Muzička enciklopedija, Zagreb, 1958.
Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
The New Grove Dictionary of Opera, London, 1992.
William Marshall: Oskar Danon, Opera (London), 13, 1962, 518.
Vladimir Kolar: Oskar Danon : tonovi jednog vremena, Beograd, 1973.
Roksanda Pejović: Oskar Danon, Beograd, 1986.
Marijan Zlobec: Devetdeset let Oskarja Danona : dirigent, ki je znal poseči v aktualnost, Delo, 14. 2. 2003.
Oskar Danon, Svjetlana Hribar: Ritmovi nemira, Beograd, 2005.
Barbo, Matjaž: Danon, Oskar (1913–2009). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024220/#novi-slovenski-biografski-leksikon (10. november 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Petra Testen Koren Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2023-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine