Gruden, Jolanda (1930–2014)

GRUDEN, Jolanda (Jola Grudnova, ime po poroki Jolanda Mažer, vzdevki Joli, Jola, mornar Jole), pomorščakinja (r. 9. 5. 1930, Nabrežina, Italija; u. 24. 1. 2014, Reka, Hrvaška, pokopana v kraju Kostrena Sveta Lucija, Hrvaška). Oče Edvard Gruden, trgovec, mati Ida Gruden, r. Bortolotti. Ded Tomaž Gruden, lastnik kamnoloma v Nabrežini, Italija, mož Srećko Mažer, pomorščak, hčeri Alenka Petaros, pravnica, in Alida Mažer, pedopsihiatrinja.

Obiskovala je pet razredov italijanske osnovne šole, najprej v Nabrežini do 1941, nato pa še dve leti italijanske gimnazije v Trstu. Šolanje je ob kapitulaciji Italije opustila in ga nadaljevala šele po koncu druge svetovne vojne 1946. Med vojno se je vključila v narodnoosvobodilno gibanje, po vojni pa v kulturno življenje domačega kraja. 1946 je odšla na šolanje v slovensko gimnazijo v Postojno, kjer je končala tri razrede, opravila malo maturo in nato 1947 končala še peto gimnazijo. Oktobra 1947 se je vpisala v Slovensko pomorsko trgovsko akademijo v Žusterni pri Kopru in opravila diferencialni izpit za prestop v drugi letnik.

Avgusta 1948 je bila med šolskimi počitnicami zaposlena v podjetju Agmarit v Piranu in teden dni plula na ladji Vida, ki je bila last Jadrolinije z Reke, v najemu pa jo je imelo podjetje Agmarit. Na ladje Agmarita iz Pirana so pošiljali dijake, ki so imeli državljanstvo Svobodnega tržaškega ozemlja, dijake iz drugih krajev Slovenije in z jugoslovanskim državljanstvom pa na ladje reške Jugolinije. Istega leta se je skupaj s sošolci, tržaško mladino in delavci udeležila telovadnega nastopa v Pragi. Spomladi 1948 je sodelovala pri nošenju Titove štafete. Skladno z drugimi šolskimi obveznostmi je poleti 1947 in 1948 opravila dve šolski potovanji, križarjenji s šolskima ladjama Viševica in Jadran. Junija 1950 je opravila veliko maturo. Udeležila se je mladinskih delovnih akcij (brigad) na progi Šamac‒Sarajevo in po maturi tudi pri gradnji Nove Gorice.

1950 se je zaposlila kot kadetka pripravnica v podjetju Jugolinija iz Reke. Vkrcala se je na ladjo Hrvatska, ki je plula v severno Ameriko, in skupaj s Savo Kaluža sodelovala pri natovarjanju prve ameriške pomoči, ki jo je ladja odpeljala v Jugoslavijo. Na njej je službovala do avgusta 1951, ko se je vkrcala na ladjo Bosna, na kateri je plula po tujih morjih devet mesecev. Maja 1952 je odšla na dopust, od avgusta do decembra 1952 je plula z ladjo Titograd. Devetkrat je preplula Atlantski ocean ter obiskala večino evropskih, sredozemskih in severnoameriških pristanišč.

S plovbami na ladjah Hrvatska, Bosna in Titograd je opravila kadetsko usposabljanje ter izpolnila pogoje za opravljanje poročniškega izpita. Tega je z odliko opravila februarja 1953 v Kotorju. Še istega leta je na lastno željo prekinila zaposlitev na Jugoliniji.

Ker od začetka 1953 na pomorsko plovbo niso več sprejemali žensk, se je vrnila domov v Nabrežino. Marca 1953 se je zaposlila na Pomorski agenciji Mediteranea v Trstu, generalni agenturi za Jadroplov z Reke, kasneje še za 1954 ustanovljeno Splošno plovbo Koper in Kvarner iz Umaga. Pri tej agenciji je bila zaposlena do 1956, ko je pustila službo in se poročila.

Po poroki je najprej nekaj let s hčerama živela pri moževi materi v Kostreni, potem pa sta si z možem zgradila dom na Reki.

Skupaj s Savo Kaluža sta bili prvi izšolani slovenski in jugoslovanski pomorščakinji, ki sta pluli na trgovskih ladjah. Na pomorski šoli v Piranu sta obe zaključili navtično smer. Že z vpisom na pomorsko šolo sta postali zanimivi za takratno oblast in prepričanje, da lahko tudi nežno dekle opravlja vsa najtežja fizična dela, ki so do tedaj veljala izključno za moška. Njuno šolanje in službovanje imata začetniški značaj, a sta bili kasneje zgled marsikateremu dekletu, ki se je odločilo vpisati na pomorsko šolo.