Drnovšek, Janez (1950–2008)

DRNOVŠEK, Janez, politik, ekonomist, državnik (r. 17. 5. 1950, Celje; u. 23. 2. 2008, Zaplana, pokopan v Zagorju ob Savi). Oče Viktor Drnovšek, računovodja, mati Silva Drnovšek, r. Jesih. Sin Jaša Drnovšek, literarni komparativist, prevajalec, hči Nana Forte, skladateljica.

Odraščal je v Kisovcu pri Zagorju ob Savi. Od 1956 je v Zagorju obiskoval osnovno šolo, 1964–68 pa gimnazijo v Trbovljah, 1968–73 je študiral na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi 1973 se je zaposlil v podjetju IGM Zagorje, 1975 pa kot finančni direktor v SGP Beton Zagorje. 1977 je bil pomočnik ekonomskega svetnika na jugoslovanskem veleposlaništvu v Kairu, a je diplomatsko kariero, ker ni videl smisla v svojem delu, predčasno končal. Aktivno je govoril angleško, francosko, špansko in nemško. Magistrski študij na ljubljanski ekonomski fakulteti je z nalogo Analiza organizacijskega razvoja tipičnega gradbenega podjetja končal 1981. 1982 je postal direktor Ljubljanske banke Trbovlje. 1986 je na mariborski Visoki ekonomsko-komercialni šoli (danes Ekonomsko-poslovna fakulteta) doktoriral s tezo Vpliv svetovne dolžniške krize in pogojev Mednarodnega denarnega sklada na jugoslovanski denarno-kreditni sistem. Disertacija je v knjižni obliki istega leta izšla pod naslovom Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija.

1986 je postal delegat v zboru republik in pokrajin jugoslovanske zvezne skupščine; deloval je v odboru za kreditno-monetarni sistem. 1989 ga je ZSMS iz Zagorja evidentirala kot kandidata za člana Predsedstva SFRJ iz Slovenije. Čeprav je bil ob kandidaturi neznan politik, je 2. aprila 1989 na volitvah, kjer je nastopil proti favoriziranemu Marku Bulcu, zmagal in 15. maja 1989 nepričakovano postal član in obenem predsednik predsedstva SFRJ, saj je bil 1989 član predsedstva iz Slovenije hkrati tudi predsedujoči predsedstva. Kmalu po imenovanju je naletel na očitke javnosti, ker se je konec julija 1989 udeležil proslave na Gazimestanu, kjer so Srbi obeleževali 600. obletnico bitke na Kosovem polju. Odgovarjal je, da je šlo za premišljeno potezo za sklenitev dogovora s srbskimi oblastmi o ukinitvi koncentracijskih taborišč na Kosovu. Septembra 1989 je bil gostitelj srečanja vrha neuvrščenih v Beogradu, takoj zatem se je udeležil zasedanja generalne skupščine Združenih narodov. Iz New Yorka se je zaradi zaostrovanja političnih razmer v SFRJ ob sprejemanju slovenskih ustavnih dopolnil vrnil predčasno in se udeležil seje slovenske skupščine, na kateri so bila ustavna dopolnila sprejeta. Kljub zaostrenim odnosom je Drnovšek podpiral delovanje zvezne vlade pod vodstvom reformista Anteja Markovića, ki si je prizadevala za stabilizacijo ekonomskih razmer. Marca 1991 je z zavezniki v predsedstvu SFRJ (predstavniki Makedonije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine) preprečil namero JLA, da bi spričo slovenskega plebiscita o neodvisnosti v SFRJ razglasili izredne razmere.

V času osamosvojitvene vojne 1991 je bil v Sloveniji. 26. junija, ob razglasitvi slovenske samostojnosti, je predsedniku skupščine Francetu Bučarju poslal odstopno izjavo s funkcije v predsedstvu SFRJ, vendar je v dogovoru s slovenskim političnim vodstvom odstop zadržal. V času vojne je kot predstavnik Slovenije komuniciral z vlado SFRJ in zahteval ustavitev agresije ter s predstavniki Evropske skupnosti, ki jih je seznanjal z razmerami. 7. julija pa je kot član predsedstva SFRJ sodeloval na brionskih pogovorih med predstavniki Slovenije, SFRJ in Evropske skupnosti. V času pogovorov na Brionih je dosegel dogovor s predstavnikom Srbije v Predsedstvu SFRJ Borisavom Jovićem, da se JLA v treh mesecih umakne iz Slovenije. Na seji 18. julija 1991 je predsedstvo SFRJ ta dogovor potrdilo. Drnovšek je Beograd dokončno zapustil 8. oktobra 1991. Na začetku 1992 se je kot predstavnik Fundacije Pharos, ki jo je spomladi 1991 ustanovil s somišljeniki, prvič udeležil zasedanja Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Marca 1992, v času, ko je bila Demosova vlada že v krizi, je bil izvoljen za predsednika opozicijske Liberalno-demokratske stranke (LDS). 14. maja 1992 je po konstruktivni nezaupnici, vloženi proti vladi Lojzeta Peterleta, postal predsednik vlade RS. Vlada se je do konca mandata ukvarjala s stabilizacijo političnih razmer, nadomeščanjem izgubljenih trgov v SFRJ in konceptom privatizacije podjetij v družbeni lasti; Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je bil sprejet novembra 1992.

Decembra 1992 je Drnovšek z LDS na volitvah zbral 23,5 odstotka glasov, 1993 je sestavil koalicijsko vlado s krščanskimi demokrati, Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD) in Socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS). 12. marca 1994 se je LDS združila z Demokratsko stranko, Socialistično stranko in Zelenimi – ekološko socialno stranko v Liberalno demokracijo Slovenije, Drnovšek pa je postal predsednik združene LDS.

1996 je objavil knjigo Moja resnica, v kateri je predstavil svoj pogled na razpad SFRJ. Jeseni istega leta je LDS na parlamentarnih volitvah zbrala 27 odstotkov glasov, Drnovšek je bil izvoljen za predsednika vlade, vendar koalicija, ki jo je oblikoval, ni izvolila predlagane vlade. Zato je februarja 1997 koalicijo sestavil skupaj s SLS in DeSUS-om. Aprila 1998 je SDS, ki jo je vodil Janez Janša, zoper Drnovška kot predsednika vlade vložila ustavno obtožbo, češ da je odgovoren za podpis zaupnega varnostnega sporazuma med Slovenijo in Izraelom. Drnovšek je maja 1998 navedbe iz ustavne obtožbe zavrnil, češ da ni škodoval interesom Slovenije, državni zbor pa je ustavno obtožbo 21. maja 1998 s 46 glasovi proti in 28 glasovi za zavrnil. Koalicija, ki se je pretežno ukvarjala s pripravami na vstop v EU, je na začetku 2000 zaradi izstopa SLS iz vlade razpadla, Drnovšek pa je na predlog rekonstrukcije vlade vezal glasovanje o zaupnici. Zaupnica ni bila izglasovana, Drnovšek se je z LDS za pol leta umaknil v opozicijo. Leto prej je sporočil, da je zbolel za rakom.

Oktobra 2000 je LDS na parlamentarnih volitvah prepričljivo zmagala in osvojila 36,3 odstotka glasov. Drnovšek je kot predsednik vlade koalicijo sestavil z ZLSD, SKD+SLS in DeSUS-om. Prioritete vlade so ostale vstop Slovenije v EU in Nato. Sredi junija 2001 je skupaj s predsednikom RS Milanom Kučanom na Brdu pri Kranju gostil srečanje med ameriškim predsednikom Georgeem Bushem in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Decembra 2002 je Drnovšek kandidiral na volitvah za predsednika RS. V prvem krogu je zbral 44,4 odstotka glasov, v drugem krogu pa 56,5 odstotka. V času predsednikovanja je organiziral deset posvetov Pogovori o prihodnosti Slovenije. 2006 je izstopil iz LDS, 2005–07 je bil z vlado, ki jo je vodil Janez Janša, v polemičnih odnosih. Nasprotoval je sprejeti noveli zakona o azilu in omenjal možnost, da zakona ne bi podpisal, vendar je to potem vseeno storil. Kritičen je bil do vladne kadrovske politike.

Drnovškovo opravljanje predsedniške funkcije je bilo zlasti v drugi polovici mandata nekonvencionalno, mestoma so njegovi ambiciozni mednarodni predlogi presegali pripravljenost in potencial slovenske diplomacije. 2005 je predložil mirovni načrt za Kosovo, na začetku 2006 pa se je skušal kot posrednik vključiti v pripravo mirovnega načrta v sudanski pokrajini Darfur. Istega leta se je kot predsednik vključil tudi v reševanje statusa romske družine Strojan, ki je bila v vasi Ambrus izpostavljena pritiskom domačinov k izselitvi. Istega leta je ustanovil društvo Gibanje za pravičnost in razvoj, ki je v javnosti nastopilo s prizadevanji za dosego novega ravnotežja v skupnosti, upoštevajoč načela duhovnosti, varovanja narave in spoštovanja človekovih pravic. 2006 in 2007 je objavil več esejističnih knjig na temo nove duhovnosti, samozavedanja, družbene pravičnosti in odgovornosti. Po koncu predsedniškega mandata decembra 2007 se je umaknil iz javnosti in zaradi raka umrl dva meseca pozneje.

Ob vstopu v politiko 1986 je imel Drnovšek v javnosti ter gospodarsko-političnih krogih prej status izvedenca za monetarno politiko in svetovno dolžniško krizo kot status politika. 1989 je z izvolitvijo za člana Predsedstva SFRJ vzbudil znatno pozornost mednarodne javnosti, saj je bil za razliko od predhodnikov dobro izobražen in je pripadal mladi generaciji, njegovi pogledi na politiko in gospodarstvo so bili liberalni. Kot predsednik Predsedstva SFRJ je ukinil skupne seje državnega in partijskega predsedstva, češ da niso ustavne. Demonstrativno se ni udeležil kongresa ZKJ. Četudi je sprva vzbujal vtis neizkušenega politika, je s hitrimi reakcijami, političnim pragmatizmom in smislom za sklepanje zavezništev septembra 1989 preprečil zaostritev razmer ob slovenskem sprejetju ustavnih amandmajev, marca 1991 uvedbo izrednega stanja v SFRJ, sredi junija 1991 pa je dosegel sporazum s srbskim vodstvom, da JLA zapusti Slovenijo.

V času vodenja vlade 1992 je iskal rešitev za začetek postopkov privatizacije, ki bi bila deležna zadostnega političnega in družbenega konsenza, po 1992 pa je vodil gradualistično ekonomsko politiko, katere prvi cilj je bil zniževanje inflacije, v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja in na začetku 21. stoletja pa usklajevanje slovenskega pravnega reda s standardi EU. Ob sklepanju strankarskih koalicij se je v mandatih 1992–96 in 1996–2000 izogibal politični polarizaciji. Kot predsednik LDS je v stranki poudarjal načelo vključevanja, poenostavljanja političnega prostora in preseganja narcisizma majhnih razlik. V predsedniškem mandatu 2002–07 se je odrekel političnemu pragmatizmu in v ospredje postavil etične vidike politike, zlasti problem tretjega sveta. Na notranjepolitičnem področju je 2005–07 nasprotoval ambiciji vladajoče koalicije, da si podredi neodvisne institucije, kritiziral je tudi novo restriktivno azilno zakonodajo in razmišljal, da ne bi podpisal ukaza o razglasitvi zakona. Julija 2006 je izrecno poudaril, da si vlada ne bo podredila institucije predsednika države. Radikalno spremembo v njegovem pogledu na svet ponazarja tudi odločitev iz 2007, ko se ni udeležil zasedanja Svetovnega gospodarskega foruma, temveč je namesto v Davos odpotoval na konferenco Mir, nenasilje in krepitev Gandhijeve filozofije v 21. stoletju v New Delhi.

1990 je postal častni občan Zagorja ob Savi. 1992 je bil odlikovan z zlatim znakom svobode RS. 1994 mu je univerza v Bostonu podelila častni doktorski naziv, 1999 tudi univerza Illinois Wesleyan. Evropska akademija znanosti in umetnosti v Salzburgu mu je 2004 podelila častni naziv senator. Po Drnovškovi smrti so v Zagorju po njem poimenovali mestni park in mu tam postavili kip, ki ga je izdelal Mirsad Begić.