Dolšak, Franc (1877–1941)

DOLŠAK, Franc (rojstno ime Franz Dovšak; Fran Dolšak, Franc Dolšek, Franz Dolsek), botanik, zdravnik (r. 28. 3. 1877, Ljubljana; u. 30. 1. 1941, Ljubljana). Oče Franc Dolšak, železničar, mati Terezija Dolšak, r. Moškerc.

Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, medicino je 1896–1902 študiral na Dunaju. Poslušal je tudi predavanja Antona Kernerja von Marilauna iz botanike, ki so bila sestavni del medicinskega študija.

Po študiju se je vrnil v Ljubljano (verjetno 1902), kjer je najprej delal kot zdravnik okrajne bolniške blagajne, pozneje kot ravnatelj Splošne bolnišnice ter načelnik na Oddelku za socialno politiko in narodno zdravje pri deželni vladi. Za priročnik Gospodinjstvo je napisal obsežno poglavje Zdravo in bolno telo, ki je 1921 izšlo kot samostojna knjižica.

Njegova druga strast je bila botanika. Ni bila samo njegov konjiček, namenil ji je vsako prosto minuto. Bil je učenec in prijatelj botanika Alfonza Paulina ter postal eden najboljših poznavalcev slovenskega rastlinstva v tistem obdobju.

Nekaj korespondence med Paulinom in Dolšakom ter nekaj arhivskega gradiva se je ohranilo v pisni Paulinovi zapuščini, ki jo hrani Biblioteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Objavil je več florističnih, sistematskih, fitogeografskih, naravovarstvenih in biografskih prispevkov. Pisal je o termofilnih rastlinah v okolici Ljubljane in zabeležil vrste, ki rastejo na Rašici. Zanimala ga je tudi flora na Ljubljanskem barju, ki je zaradi izsuševanja kmalu ne bo več. Ob vznožju Kostanjevice je našel močvirsko kukavico (Orchis palustris), ki na tem nahajališču še ni bila znana. Napisal je oceno zbornika o gozdarstvu v Sloveniji. Navdušen je bil nad delom Avgusta Hayeka o rastlinski geografiji Štajerske in v oceni prikazal predvsem ozemlje, ki je bilo na slovenskih tleh. Ob dvestoletnici rojstva Giovannija Antonia Scopolija je o njem objavil prispevek in naštel rastline, ki jih je prvi našel in opisal.

Ukvarjal se je tudi z varstvom narave. Pripravil je predlog za zavarovanje Pohorja zaradi pestrega rastlinstva. Zgledoval se je po predlogu iz 1924 za Alpski varstveni park v Dolini Triglavskih jezer.

Ko je 1926 muzejska asistentka Angela Piskernik zaradi varčevalnih ukrepov izgubila službo v Narodnem muzeju Slovenije (NMS), ji je obljubil pomoč pri urejanju botaničnih zbirk. Napisal je besedilo o herbarijih za Vodnik po zbirkah muzeja in s strokovnimi nasveti Angeli Piskernik pomagal pri prvi izdaji Ključa za določanje cvetnic in praprotnic.

Pomagal je Alfonzu Paulinu, gimnazijskemu profesorju in vodji Botaničnega vrta v Ljubljani, pri herbarijski zbirki Flora exsiccata Carniolica (FEC). Paulin je veliko večino rastlin nabral sam, pri zadnjih centurijah (tj. sto pol v herbariju) pa je nekaj redkih rastlinskih vrst iz bolj oddaljenih krajev nabral Dolšak. Etikete ali shede za prvih deset centurij zbirke so bile tiskane, kasneje ni bilo dovolj denarja. Za enajsto do osemnajsto centurijo je latinsko besedilo etiket v slovenskem prevodu objavil Dolšak v dveh delih z dovoljenjem avtorja. Za enajsto do štirinajsto centurijo je navedel seznam vseh rastlin, dodal nahajališča v slovenščini in mesec, v katerem so bile nabrane. Tudi etikete za petnajsto do osemnajsto centurijo so bile v slovenščini. Rastline so bile razvrščene po družinah, zapisal je nahajališča, dodal nadmorsko višino, geološko podlago in mesec, v katerem je bila vrsta nabrana. Dopisal je še druge dragocene strokovne komentarje.

Njegovo največje in najbolj pomembno delo je obširna herbarijska zbirka, v kateri je okrog 8.000 rastlin. V njem je precej duplikatov zbirke FEC in tudi primerkov, ki jih je nabral Paulin. Po upokojitvi se je lahko posvetil samo botaniki. Z natančnostjo in vestnostjo je določeval zbrani material in urejal svoj herbarij. Pri rastlinah je navajal točne ekološke podatke. Botaniki so ga večkrat pregledovali. Pri dvomljivih primerih so ga uporabljali za primerjavo. Ni obsegal samo gradiva iz Slovenije, ampak tudi iz tujine. Pridobil ga je z zamenjavo ali z nakupom. Lišaji, ki jih je nabral, so vključeni v mikoteko in herbarij Gozdarskega inštituta Slovenije. Nekaj mesecev pred smrtjo je zbirko ponudil Botaničnemu inštitutu ljubljanske univerze za malenkostno odškodnino, ki ne bi pokrila niti stroškov za opremo. Inštitutu je priskočilo na pomoč Društvo za zbiranje univerzitetnega zaklada. Tako je univerza malo pred začetkom druge svetovne vojne povečala herbarijske zbirke z nakupom njegove zasebne zbirke. Začasno je bila posebej shranjena v NMS oziroma kasneje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS), ker v Botaničnem inštitutu ni bilo prostora.

Angela Piskernik je kot ravnateljica PMS 1945–50 organizirala prepisovanje kartoteke njegovega herbarija, ki je obsegalo cvetnice in necvetnice, po imenih rastlin in po nahajališčih. O tem herbariju je pisala kot o muzejski zbirki. V PMS so se ohranile herbarijske pole, na katerih je Angela Piskernik napisala Herbarium Dr. F. Dolšak, ker je očitno nameravala nadaljevati njegovo zbirko. Po pripovedovanju Ernesta Mayerja in Toneta Wraberja ga namreč ni želela izročiti inštitutu. Tja so ga odpeljali 7. junija 1955, ko ni bila več ravnateljica PMS.