Dolinar, Franc (1915–1983)

DOLINAR, Franc (Peter Levičnik; šifre F. D., NT.), teološki pisec, zgodovinar (r. 28. 4. 1915, Ljubljana; u. 23. 10. 1983, Rim, Italija, pokopan v Ljubljani). Oče Franc Dolinar, pek, mati Ivanka Dolinar, r. Mekinda.

Rodil se je kot prvi od petih otrok v ljubljanski obrtniški družini; starši so imeli pekarno. V Ljubljani je obiskoval ljudsko šolo (1921–25) in gimnazijo (1925–32). Že kot gimnazijec se je uveljavil v šolskih in zunajšolskih skupinah, ker je imel jasno oblikovana politična stališča. Ko je bil 1932 zaradi nasprotovanja diktaturi izključen iz gimnazije, je 1933 maturiral v Škofovih zavodih v Šentvidu. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti (TEOF) v Ljubljani (1933–39) in prejel dvoje svetosavskih nagrad. Sodeloval je pri mladčevskem glasilu Mi mladi borci. V duhovnika je bil posvečen 1938. Deloval je kot vzgojitelj v Škofovih zavodih v Šentvidu (1938–41) in s prekinitvami študiral kot gojenec francoskega inštituta za cerkveno zgodovino na papeški univerzi Gregoriana (Pontificia Università Gregoriana) v Rimu (1939–40, 1941–43, po 1948). Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano in se vključil v delo TEOF. V načrtovanem Katoliškem inštitutu je prevzel naloge tajnika. Maja 1945 je odšel v tujino ter bival v begunskih taboriščih Avstrije in Italije. 1948 je nadaljeval študij na Gregoriani. V času bivanja v taboriščih je bil med organizatorji kulturnega življenja in pogost predavatelj na izobraževalnih tečajih (predvsem v mestu Senigallia). Najpogosteje je predaval o vidikih slovenske kulturne in politične zgodovine ter o vlogi posameznikov v njej. Pripravil je velik del disertacije (tematika: poskusi zedinjenja pri Srbih in politična dejavnost patriarha Arsenija III. Crnojevića), vendar je ni dokončal, saj se je zaposlil v vatikanskih arhivih in postal sodelavec slovenskih ustanov v Argentini. Bil je med pobudniki osrednje Slovenske kulturne akcije (SKA). V rokopisu je ostala vrsta izvirnih razprav v različnih jezikih, med temi v francoščini pripravljeni pregled sodobnih zgodovinskih del o katoliškem socialnem gibanju. Gradivo hrani zavod Slovenik v Rimu. Svoje prispevke je objavljal v revijah Vrednote, Meddobje, Glas SKA in po 1969, ko je prišlo do razkola v SKA, v reviji Sij slovenske svobode. Med objavami po obsegu izstopajo razprave Semeniščniška oporekarija med Slovenci (1970), Katolicizem v »procesu izvotlitve« (1971) ter Oče slovenske zgodovine, oris življenja Antona Martina Slomška (1962). Veliko objav je bilo nepodpisanih. Obsegale so biografije, biografske črtice, razprave o slovenskih narodnih predmetih in knjigah, članke o položaju Cerkve v različnih delih sveta, o razmerah v Jugoslaviji in v komunističnem delu sveta nasploh. Ko je 1970 prevzel delo v vatikanskem tajnem arhivu (Archivio Segreto Vaticano), je zbiral gradivo in pripravljal razprave o prvem vatikanskem cerkvenem zboru. Večina spisov je ostala v rokopisu. Obsežna zbirka izbranih esejev, razprav in člankov pod naslovom Slovenska katoliška obzorja je izšla 1990 v Argentini (uredil jih je Alojzij Geržinič). Nekaj let pred smrtjo je s predavanji o goriškem nadškofu Frančišku Borgii Sedeju gostoval na Tržaškem in Goriškem. Med rojaki v izseljenstvu je imel sloves uglednega raziskovalca, samosvojega misleca in polihistorja, ki se zaradi svoje pregovorne natančnosti ni zadovoljil s polizdelki, zato je veliko del ostalo nedokončanih. Imel je obilno korespondenco, v kateri je posredoval svoje ideje in poglede (del je bil objavljen 2009 kot izdaja arhivskih virov v zbirki Viri). Prepričan je bil, da bo slovenski narod preživel in ohranil svojo identiteto, če bo imel suvereno narodno državo (konec 1948 je sestavil Teze k slovenski politiki, v katerih je pravico do takšne države poudaril kot temeljno). Dobro poznavanje klasičnih in številnih evropskih jezikov mu je omogočalo široko poznavanje evropske politične in kulturne zgodovine, filozofskih in socioloških tokov ter sodobnega evropskega dogajanja. V luči katoliškega učenja jim je določal ceno in vplivnost. Več njegovih besedil o slovenski zgodovini so v Argentini uporabljali kot šolske učbenike. S široko razgledanostjo in povezavami je bil dober poznavalec življenja slovenske politične emigracije, sodeloval je pri njenih pobudah in jo podpiral s svojimi prispevki. Znan je bil kot oster in dosleden nasprotnik komunizma. Ker jugoslovanske oblasti niso dovolile, da bi bil pokopan v Sloveniji, so ga najprej pokopali v Rimu, nato v Sovodnjah pri Gorici (1984), šele 1992 pa v družinski grobnici na ljubljanskih Žalah.

Bil je kanonik rimske bazilike Santa Maria v Cosmedinu (1975). 1964 je za spise o Antonu Martinu Slomšku in Francu Grivcu (izšli so v reviji Meddobje) prejel tržaško nagrado vstajenje, 1968 mu je nagrado podelila Slovenska hranilnica in posojilnica Janeza Ev. Kreka v Torontu.