Dimnik, Martin (1941–2020)

DIMNIK, Martin (Martin Janez Dimnik), medievist, teolog (r. 6. 10. 1941, Ljubljana, Obrije; u. 15. 11. 2020, Toronto, Kanada, pokopan Thornhill, Ontario, Kanada). Oče Martin Dimnik, častnik, mati Zorka Dimnik, r. Perlić.

Ker je bil oče ubit med državljansko vojno, se je mati v začetku maja 1945 z dvema otrokoma pridružila slovenskemu begunskemu valu in odšla na Koroško. Osnovno šolo je začel obiskovati v begunskem taborišču Špital ob Dravi, 1949 je družina odpotovala v Kanado. Naselila se je v provinci Alberta, najprej v kraju Raymond in nato v Lethbridgeu. Tam je končal srednjo šolo (1960) in naslednje leto vstopil v red bazilijancev. Na torontski univerzi je študiral slavistiko (diploma 1965), ruski jezik in književnost (magisterij 1970), filozofijo in teologijo je študiral v kolegiju sv. Mihaela, ki je pridružen univerzi v Torontu (magisterij teologije 1971). Duhovnik je postal junija 1971 v kraju Lethbridge. Že med študijem je pokazal zanimanje za srednjeveško zgodovino slovanskih narodov, kar je potrdil z magistrskim delom (The apocrypha of Adam and Eve in Russia : a historical and literary analysis, 1971). Specialistični študij je opravil na oddelku za slavistiko univerze v Oxfordu (1971–76), doktoriral je 1976 z delom o življenju in mučeništvu kneza Mihaela. Po vrnitvi v Kanado je začel poučevati na papeškem inštitutu za srednjeveške študije v Torontu (Pontifical Institute of Mediaeval Studies, PIMS), ki ga vodijo redovniki bazilijanci in je pridružen univerzi v Torontu. Pri inštitutu za srednjeveške študije (Center for Medieval Studies) je bil izvoljen v nazive znanstveni sodelavec (1976), višji znanstveni sodelavec (1983), redni profesor (1986), na teološki fakulteti univerze sv. Mihaela (The University of St. Michael's College) pa v naziv izrednega profesorja (1999). Bil je predavatelj zgodovine srednjega veka, zgodovine kijevske Rusije (od 9. do 13. stol.), zgodovine pravoslavnih Cerkva, zgodovine pokristjanjevanja balkanskih narodov, srednjeveških ustanov, legalnih izročil, bratov Cirila in Metoda ter bizantinske numizmatike. Kot predavatelj je 1999–2006 gostoval na teološki fakulteti univerze v Torontu, kjer je predaval izbrane teme iz zgodovine zgodnjekrščanskih skupnosti na Balkanu. 1997 in 2000 je bil gostujoči predavatelj na kolidžu v Oxfordu (Linacre College). Bil je generalni tajnik (1987–90) in rektor (1990–96) PIMS ter njegov akademski dekan (2008–14). Pripravil je zbornik ob petdesetletnici delovanja tega inštituta. Bil je član različnih univerzitetnih odborov in komisij, mentor doktorskih in magistrskih del, recenzent in član uredništev znanstvenih revij ter član vodstva bazilijanske skupnosti v Kanadi. 2014 se je upokojil. Osrednji poudarek njegovega dela je veljal zgodovini knežje dediščine v kneževini Kijev, naravi knežjega nasledstva v Kijevski Rusiji in še posebej dinastiji Černigov ter njenemu rodovniku; o tem je objavil štiri obsežne monografije ter temeljito revidiral dognanja ruskih in zahodnih zgodovinarjev o vlogi dinastije Černigov v Kijevski Rusiji. Pisal je o vlogi žensk v tej dinastiji in o svetniških zavetnikih dinastije (zlasti o sv. Borisu in Glebu). Raziskoval je naravo dinastičnih grobnic v Kijevu in izvirni značaj knežje oblasti v Novgorodu. Več pozornosti je namenjal apokrifnim spisom o Adamu in Evi v Kijevski Rusiji ter obnovil zanimanje za apokrifno literaturo na ruskih tleh. Temeljni vir njegovega raziskovalnega dela so bili ruski srednjeveški letopisi (med strokovnjaki je bil znan po njihovi natančni analizi) in arheološka odkritja. Sodeloval je v več arheoloških projektih in bil več let soorganizator ukrajinsko-kanadske arheološke ekspedicije z večjim številom študentov v ukrajinskih pokrajinah Baturyn in Černihiv (zgod. Černigov), ki sta jih skupaj pripravljala PIMS in tamkajšnja univerza (rezultati so bili objavljeni v več zvezkih). 1996 je dobil štipendijo kanadskega centra za družboslovne in humanistične raziskave za sodelovanje pri arheoloških raziskavah na Krimskem polotoku, ki jih je organiziral inštitut za arheologijo nacionalne akademije znanosti Ukrajine. V stikih z ruskimi in ukrajinskimi akademskimi ustanovami ter obiski v obeh deželah je postavljal temelje za preučevanje njune politične, cerkvene, kulturne in arhitekturne zgodovine. Da bi angleško govoreči svet seznanil z obdobjem reformacije na Slovenskem, je objavil dve razpravi (1984, 1988). Ukvarjal se je tudi z glagolico in glagoljaškimi besedili ter objavil več razprav z drugih področij (biblične in patristične discipline, numizmatika srednjega veka na Balkanu). Rezultate svojih raziskav je objavljal v monografijah, enciklopedijah in mednarodnih strokovnih revijah (največ v Mediaeval studies, Canadian Slavonic papers, Oxford Slavonic papers, Slavonic and East European review, Ruthenica, Bogoslovni vestnik). Pripravil je gesla za The modern encyclopedia of Russian and Soviet history, Encyclopedia of Russian history, The modern encyclopedia of Russian, Soviet, and Eurasian history ter poglavja za The new Cambridge medieval history in The Cambridge history of Russia. Kot gostujoči predavatelj je nastopal na mednarodnih kongresih v Kanadi, Nemčiji, Ukrajini, na Hrvaškem, v Veliki Britaniji, Belgiji, Srbiji in ZDA. 1995, 1998, 2001 in 2004 je bil član znanstvenega odbora mednarodnih numizmatičnih kongresov na Hrvaškem. Bil je član znanstvenega sveta 19. kongresa mednarodnega združenja za študij Stare zaveze (IOSOT – International Organization for the Study of the Old Testament) 2007 v Ljubljani. V Torontu je skrbel za ohranjanje stikov s slovensko skupnostjo, udeleževal se je stanovskih srečanj in imel strokovna predavanja. S strokovno literaturo je bogatil slovenske knjižnice in jim pomagal vzpostavljati povezave s strokovnimi ustanovami v Kanadi.

Bil je član združenj American Association for the Advancement of Slavic Studies, American Numismatic Society, Canadian Association of Slavists, Canadian Committee of Byzantinists, Canadian Friends of Bodleian, Early Slavic Studies Association, Oxford Society, Slavonic and East European Medieval Studies Group in dopisni član Hrvaškega numizmatičnega združenja v Zagrebu. 2011 je postal zaslužni profesor (professor emeritus) univerze v Torontu in dopisni član SAZU.